Blog z naslovom Jedrska energija je spet nazaj v igri je objavil JPD. Že v naslovu bloga je neka žlehtnoba, primerjava jedrske energije z igro. Igrajo se z atomskimi jedri, spreminjajo naravo, Božje delo. Jedrski fanatiki se enačijo z Bogom. Pravzaprav ga popravljajo, hočejo ga prekašati. Kakšen napuh.
Le kdo je poklican, da jih kritizira ali jih po nepotrebnem omenja!?
Na ta blog se je odzval dr. Leo Šešerko.
Odziv Lea Šešerka
Leo Šešerko
Jedrska energija se tudi pri Jožetu Damijanu vedno znova vrača na začetek
Kdor bi prebral samo prispevek jpd o nenadnem povratku jedrske energije, uglednega profesorja ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ki je bil nekaj dni pri Janezu Janši pri sestavljanju neke prejšnje vlade celo nominiran za ministra za gospodarstvo, bi samo iz tega prispevka lahko povsem zmotno sodil o profesorju.
Profesor Damjan je skupaj še z enim drugim profesorjem Ekonomske fakultete strokovnjak širokega obzorja, ki ne stlači svojih pogledov in političnih predlogov v nekaj stereotipnih idej. Njemu je pomembna tudi ohranitev delovnih mest v industriji, v podjetništvu, v kmetijstvu in v gospodarski infrastrukturi, medtem ko je večina profesorjev EF skandirala za prodajo Fotone, letališča Brnik, Mercatorja, Gorenja in bi bila pripravljena zagovarjati prodajo Krke, luke Koper, bolnic, avtocest, šolskega sistema in železnic mednarodnim koncernom za prgišče dolarjev in evrov. Zdaj, ko v prodanih podjetjih množično mečejo delavce na cesto, pa so profesorji tiho.
Damjan se je pred krizo s pandemijo izrekel za nekonvencionalno proračunsko politiko Slovenije in Evropske unije, ki naj v krizi investirata in poživita gospodarsko aktivnost. Zdaj pa je nenadoma razglasil, da vidi rešitev v jedrski energiji in 2. bloku. In obsoja »dve desetletji eksperimentiranja z obnovljivimi viri vode in vetra«, kakor da ne bi bila ravno v tem obdobju glavna investicija v TEŠ 6. In kakor da ne bi jedrski lobi v Sloveniji s svojimi lovkami v zaporednih vladah in najbolje financiranih nevladnih organizacijah uspešno preprečil gradnje tretje in vseh nadaljnjih vetrnic, medtem ko jih sosednje države gradijo v stotinah. De facto ukinitev subvencioniranja sončnih panelov, najcenejšega vira decentralizirane oskrbe z električnim tokom v gospodinjstvih je prav tako uspeh in zasluga političnega krila jedrskega lobija.
To kar on imenuje »demonizacija jedrske energije v zahodnih državah«, je bila v resnici razsvetljenstvo na področju energetskega sistema. V ozadju pa je šlo za ohranjanje represivnega načina vladanja in javnega gospodarjenja, ki bo pustilo prihodnjim generacijam strahovito okoljsko opustošenje in mega-toksično potrošeno jedrsko gorivo. Prebivalci Slovenije so bili vsa leta kljub intenzivni in z javnimi elektrogospodarskimi milijoni plačani propagandi v korist jedrske energije vselej v večini nenaklonjeni jedrskim elektrarnam. Slovenska vladna politika je rada razglašala, da se pridružuje jedrnim evropskim državam, ki po vrsti opuščajo jedrsko energijo, njena interna energetska logika pa je bila zasidrana nekje med nekdanjimi vazalnimi Stalinovimi režimi, ki so se ohranili v preobleki članic EU. Vsi predsedniki slovenskih vlad po Peterletu so bili bolj ali manj nerodni zagovorniki jedrske energije. Najbolj neroden pa je bil Šarec, ki se je celo pustil fotografirati v komandni sobi NEK, kako pritiska na gumb, potem pa je nejevoljno odgovoril, da je šlo samo za trenažno komandno sobo.
Profesor Damjan želi tej zmedi narediti konec, vendar navaja zgolj lobistične politična vire, Nuclear Energy Agency, NEA, Evropsko komisijo in obe vladi, Šarčevo in Janševo. Brez vsakršne znanstvene ali konkretno strokovne navedbe. Pri tem pa izhajajo na najbolj uglednih univerzah, žal ne v Sloveniji, nove knjige. Lahko bi se ozrl na eno najnovejših: iz Princetonske univerze: Franka von Hippela pod naslovom Plutonij, Kako so sanje o jedrskem gorivu postale nočna mora, 2019. V njej med nadvse neugodnimi podrobnostmi lahko na str.133 preberemo, da je ameriška uprava za jedrsko energijo (NRC) iztrošeno gorivo, suho hranjeno na sedežu prvih treh že ustavljenih jedrskih elektrarn, pregledovala vsakih 14 let. Ker ni ugotovila pomembne degradacije, je podaljšala inšpekcije posod oz. kanistrov na 60 let, potem pa na vsakih 100 let.
Zdaj pa vprašanje Damjanu, ki je navdušen nad jedrsko energijo in navdušuje še druge: kakšna pa je doba, ko bo mogoče te inšpekcije ustaviti in ukiniti? In kaj bo, ko se bo bodoča družba po hudih neredih ali vojnah nekega dne sesula v sebe. Kdo bo takrat zagotavljal te inšpekcije in po potrebi vedno novo prepakiranje iz rjavečih posod v nove. In kdo bo zaradi tega trpel? In kdo bo to plačal?
Drugi odzivi na ta blog
Blog je kar odmeven. Oglasil se je skeptik Teo Bunta, ki je pokazal dve napaki v promociji jedrske energije, ceno (nad 125 €MWh) in CO2 odtis (nad 50 g/kWh). Seveda so ga jedrski fanatiki skušali sesuti.
Ko zmanjka resnih argumentov jedrskih fanatikov, nastopi osebna diskvalifikacija. Na take argumente osebe, ki naj bi imela integriteto, vsaj tako navaja v svojih prejšnjih objavah, je težko odgovarjati.
Drago Babič pravi: “… vrsta neumnosti in neresnic, tako da me čudi, kako si avtor (Teo Bunta) upa pisati na ta blog, ki je zavezan znanstveni/objektivni resnici. Saj to ni klet na Trstenjakovi….”
Ko berem izjave jedrskih fanatikov o jedrski energiji in ko pomislim na nezakonite izdatke NEK v okvirni višini 20 MIO €, mi pride samo ena logična razlaga na misel. Med izjavami jedrskih fanatikov in nezakonitim trošenjem denarja je verjetna povezava.
Podobni lobistični blogi
Morda je primeren trenutek omeniti, da krog zagovornikov “igre atomov” ni samo okoli bloga JPD. Podobni zagovorniki, še bolj direktni, so tudi okoli bloga Bojana Ambrožiča. Tudi tam sem bil deležen kritike, da sem “…v pol ure ste bili sposobni nakracati toliko neumnosti, kot jih je samo nekdo, ki ni dokončal osnovne šole…” To je resen odgovor bodočega doktorja znanosti na konkretno vprašanje, kaj v moji kritiki ne drži. Seveda se BA spreneveda, da ni v službi na atomskem inštitutu, ta inštitut je namreč izpustil besedo “atomski”. Hkrati pa objavi PR članek o NEK na svoj blog in v medije z veliko naklado…
Kje je meja med resnico in lažjo?
Laž, ponovljena tisočkrat, postane resnična. Če ostanemo tiho. Komur je do resnice, ne sme dopustiti širjenja laži.
Elektrika je nekaj nevidnega, nepredstavljivega. Hkrati pa energent, ki je vsem domač. Ko jedrski strokovnjaki povejo, da v jedrski elektrarni proizvajajo elektriko v procesu, ki ne bremeni okolja s CO2, verjamejo. Ker hočejo verjeti.
Resnica je drugačna. Za analizo CO2 odtisa jedrske elektrike je treba sešteti odtise vseh faz, ki so potrebne za proizvodnjo jedrske elektrike. Rudarjenje, mletje rude, priprava gorivnih elementov in podobno je prvi sklop. Gradnja in vzdrževanje jedrske elektrarne, skupaj z obratovanjem, je drugi sklop. In tretje, nevidno, kar čaka vnuke vnukov, razgradnja vseh jedrskih obratov in trajno skladiščenje jedrskih odpadkov.
Če trdi jedrski lobi, da ima jedrska elektrika CO2 odtis samo 12 g/kWh, ne laže. Zgolj zavaja, navaja samo odtis pri proizvodnji elektrike. Celoten jedrski gorivni krog, od zibelke do groba, pa ima CO2 odtis med 139 in190 g CO2/ kWh (pri sedanjih obratih) oz. preko 400 pri načrtovanih obratih. Ne verjemite meni, verjemite podatkom, ki izvirajo iz publikacij jedrske industrije in z njo povezanih uradnih institucij ter od podjetij za pridobivanje urana. Poglej članek “CO2 emisije jedrske energije: celotna slika”.
Nizka cena jedrske elektrike? Saj se hecajo. Ko ključne stroške prenesejo na državo in prikazujejo samo direktne stroške proizvodnje jedrske elektrike, ob tem pa mora celotno elektrogospodarstvo delovati v prid jedrski energiji, so stroški še občutno višji kot pri elektriki iz obnovljivih virov. Potem pa nastopi ekonomska telovadba (Drago Babič: pri bolj sposobnih Korejcih, Kitajcih in Rusih, ki so v zadnjih letih zgradili večino JE, okoli 35 do 45 eur/kwh) in elektrika po 35 do 45 €. Pred desetimi leti je pokojni dr. Mihael G. Tomšič ocenil: “… investicija okoli 6 milijard €, iz tega sledi, da je delež investicije v ceni energije približno 100 €/MWh, z obratovalnimi stroški do 30 €/MWh pa dobimo proizvodno ceno elektrike 130 €/MWh, vsaj dvakrat dražje od evropske tržne cene.”
Kaj pa jedrska varnost, ki ji pravijo izziv? Jedrski hazard na potresni in poplavni lokaciji? Kaj pa igra z atomi, kot jo opisuje JPD? Kaj pa jedrska mafija? Kaj pa jedrski odpadki? Kaj pa jedrske laži?
Referendum?
Naj državljani odločijo. Vendar jih je treba najprej objektivno informirati. Jedrski lobi je do sedaj nezakonito porabil več kot 16 MIO € (uradni podatek Računskega sodišča) za jedrsko lobiranje. Pričakujem, da bodo organizacije, ki želijo javnost objektivno informirati, dobile enak znesek za osveščanje javnosti. Potem bo referendumska kampanja izenačena.
Na vprašanje »Je jedrska energija nazaj v igri?« obstaja samo en odgovor: Jedrska energija ni igra!
