Jedrska varnost po domače
Matjaž Valenčič, dipl. inž. str., neodvisni energetski strokovnjak, april 2020
Stanje jedrske varnosti v Sloveniji je na pričakovani visoki ravni, je leta 2011 pohvalil minister za okolje in prostor Roko Žarnić. Vendar je pripomnil, da je Mednarodna agencija za jedrsko energijo priporočila čimprejšnjo izgradnjo odlagališča za radioaktivne odpadke. Danes je še vedno vse po starem.
Po domače z jedrsko energijo
Slovenija je najmanjša jedrska država na svetu, iz tega vidika tudi najbolj ranljiva. Zato bi morali posvečati jedrski varnosti večjo skrb, kot je predpisano z mednarodnimi akti. Poleg tega je največji jedrski objekt, Nuklearna elektrarna Krško d.o.o. (NEK), v solasti z Republiko Hrvaško. V tem primeru se star pregovor: »Veliko babic, kilavo dete« izkaže za preroški. Interesi Republike Hrvaške so pogosto v nasprotju z načeli jedrske varnosti. Hkrati pa je Slovenija po načelu 50/50 nekako prikrajšana, saj ostaja slovensko zemljišče jedrske elektrarne trajno degradirano, okolica nuklearke ogrožena, Republika Slovenija dolžnica plačila večje škode ob morebitni jedrski nesreči[1], hrvaška solastnica pa ni pripravljena pravočasno odstraniti svojega dela jedrskih odpadkov.
Solastnika zanemarjata vprašanje jedrske varnosti, saj se ne moreta sporazumeti o dokončanju vseh varnostnih ukrepov, ki jih je zaradi nesreče v Fukušimi zahtevala državna uprava za jedrsko varnost[3]. Z odločbo predpisane ukrepe bi morala NEK izpeljati do leta 2016, pa še danes, leta 2020, niso vsi narejeni.
Očitno je URSJV popusti pred diktatom jedrskih lobijev, česar v Poročilu[4] niti ne skriva, saj jedrsko tveganje imenuje »izziv« (Poročilo 2019, stran 5). (Glede na dinamiko izvajanja aktivnosti in ravnanja vpletenih organov ostaja izziv, kako bo NEK obratovala, ko bodo zapolnjene skladiščne zmogljivosti za tovrstne odpadke v elektrarni, odlagališča pa še ne bo.)
Ekonomika proti varnosti
Nesoglasja med obema solastnikoma NEK so stalnica, sodno ali arbitrarno reševanje sporov pa nikakor ne pripomore k jedrski varnosti. Ekonomskiod interesi solastnikov, ki so povsem legitimni, predstavljajo tvegano upravljanje in znižanje jedrske varnosti.
Tipičen konflikt med ekonomiko in varnostjo je povzročil katastrofo v jedrski elektrarni Fukushima Daiichi, ki je v lasti delniške družbe TEPCO. Iz pohlepa so mnogo let ponarejali listine o varnosti obratovanja in ignorirali varnostna opozorila, dokler se napovedana katastrofa ni zgodila.
Kljub slabim izkušnjam načrtuje GEN gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne JEK 2, v privatni lasti, v sodelovanju s tujo državo, v solasti s proizvajalcem opreme. Poleg tega ignorira varnostna opozorila. Taka tveganja kažejo na domačnost, ne na potrebno skrb za jedrsko varnost.
Začetki gradnje NEK
Prve raziskave na Krškem polju[5], ko je to območje postalo možna lokacija za jedrsko elektrarno, je izvedla delovna skupina Poslovnega združenja energetike Slovenije v letih od 1964 do 1969. Investitorja prve jedrske elektrarne sta bila Savske elektrarne Ljubljana in Elektroprivreda Zagreb.
NEK je bila projektirana po tehničnih in varnostnih predpisih ZDA.
Leta 1970 sta slovensko in hrvaško gospodarstvo sklenila pogodbo o graditvi dveh jedrskih elektrarn (druga načrtovana, a nikoli zgrajena lokacije je bila Prevlaka ob Savi blizu Zagreba)[6].
Avgusta 1974 sta investitorja Savske elektrarne Ljubljana in Elektroprivreda Zagreb sklenila pogodbo o dobavi opreme in graditvi jedrske elektrarne moči 632 MW z ameriškim podjetjem Westinghouse Electric Corporation, izvajalca sta bila Gradis in Hidroelektra, montažo pa sta izvajala Hidromontaža in Đuro Đaković. Decembra 1974 je bil položen temeljni kamen, januarja 1984 je NEK pridobila dovoljenje za redno obratovanje.
NEK je začela obratovati leta 1981, komercialno pa obratuje od januarja 1983 dalje.
Nadgradnja nuklearke
Po dolgih pripravah se je NEK odločila, da zamenja obstoječa uparjalnika s tehnološko sodobnejšo izvedbo in obenem poveča moč elektrarne. To je bilo možno, ker je bil ob izgradnji NEK postavljen objekt z zmogljivejšim turboagregatom in ustrezno pomožno opremo.
Nuklearna elektrarna Krško je leta 2000 opravila zamenjavo uparjalnikov, ki so izmenjevalniki toplote med primarnim in sekundarnim delom elektrarne. Ob tem je bila povečana moč na izhodu generatorja iz 664 MW na 707 MW, neto moč elektrarne pa se je dvignila iz 632 MW na 676 MW. S tem je bila omogočena letna proizvodnja NEK približno 5 TWh, projektant je bil IBE[7].
Sedanja električna moč je še večja[8], 727 MW na sponkah generatorja oz. 696 MW na pragu elektrarne, letna proizvodnja pa 6 TWh.
Solastnina
Leta 2003 ratificiran meddržavni dogovor[10] je uredil lastniška razmerja, pravice in dolžnosti, vendar analiza kaže, da je ta dogovor v škodo Sloveniji, posredno pa ogroža jedrsko varnost. Na to je tedaj opozarjal tudi Državni svet, saj je pogodba za Slovenijo izrazito škodljiva[11], zaman. Čeprav je NEK “tako rekoč na Hrvaškem«, ni videti, da bi Hrvaška skrbela za varovanje prebivalcev in narave ter s tem v zvezi spoštovala visoke standarde in prevzela del odgovornosti za varno obratovanje in za hrambo svojega dela radioaktivnih odpadkov.
Aprila 2004 je bila sprejeta Resolucija o Nacionalnem energetskem programu. Republika Slovenija je podprla skupno izgradnjo nuklearne elektrarne na ozemlju Republike Hrvaške do leta 2015 na temelju in po principih, ki veljajo za izgradnjo in eksploatacijo NE Krško[12]. Vendar se Hrvaška se ponovno otepa jedrske elektrarne na svojem ozemlju.
Ves čas obratovanja so v NEK skušali zagotavljati tehnološko nadgradnjo za doseganje visokih varnostnih standardov in dolgoročno obratovanje, z vidika varnosti in stabilnosti obratovanja elektrarne, tudi ekonomike. Bolj ali manj uspešno. Že vrsto let je čutiti nesoglasja, saj oba solastnika občasno izvajata nerazumne samovoljne sporne poteze, ki predvsem škodujejo jedrski varnosti.
Redno posodabljanje temelji na[13]:
- strateških obratovalnih usmeritvah NEK,
- priporočilih Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost,
- priporočilih institucij ZDA kot dobaviteljice tehnologije,
- priporočilih dobaviteljev opreme,
- obratovalnih izkušnjah doma in v svetu.
Reaktorska posoda je bila v 60tih letih prejšnjega stoletja projektirana za določeno obremenitev in obratovanje s takratnimi konservativnimi načeli dimenzioniranja. Za povečanje ekonomike je jedrska industrija ugotovila, da se reaktorska posoda, edina komponenta, ki je nezamenljiva, lahko še naprej uporablja, celo ob večji obremenitvi.
Faktor preobremenitve, termična in električna moč na izhodu, faktor kapacitete, faktor izkoriščenosti, vse to je sedaj mnogo večje kot v času projektiranja, vendar za URSJV to ni zaskrbljujoče. Nimajo resnih pomislekov za podaljšanje obratovanja za 20 let pod občutno večjimi obremenitvami, kot je bilo projektirano pred več kot pol stoletja.
Potres
Dr. Leon Cizelj, ki je vodja odseka za reaktorsko tehniko na Institutu Jožef Stefan, je komentiral nedavni potres v Zagrebu z magnitudo 5,3 glede na odpornost jedrske elektrarne v Krškem. Sam se je pohvalil, da je bilo mogoče »kar hitro začetno zaskrbljenost ljudi pomiriti z nekaj osnovnimi informacijami«[15].
Jedrsko lobiranje je očitno njegova glavna aktivnost. Tudi sicer jemlje vodstvo IJS problematiko jedrske energije v Sloveniji z levo roko, saj sicer ne bi vzelo pod svojo streho lobističnega, pristranskega in zgolj reklamnega društva jedrskih strokovnjakov[16]. To društvo se še nikoli ni oglasilo z znanstveno nepristransko in do rabe jedrske energije v Sloveniji kritično analizo.
Nikakor ne kritiziram vseh jedrskih strokovnjakov. Nasprotno, v Sloveniji imamo množico odličnih jedrskih strokovnjakov, ki uspešno delujejo v slovenskem in mednarodnem raziskovalnem prostoru ter zagotavljajo varno obratovanje jedrskih naprav in vodijo uspešne znanstvene ter uporabne raziskave. Žal je videti, da želijo energetsko politiko kreirati jedrski strokovnjaki, ki so brez integritete.
Neresnice o energetski oskrbi Slovenije, kot jih najdemo na stališčih Društva jedrskih strokovnjakov[17], ne kažejo na integriteto članov tega društva. Peščica slabih meče senco na vse.
Iznajdljivost ali improvizacija?
Novih spoznanj o potresni nevarnosti ne bi smeli prezreti. Na lokaciji sedanje in načrtovane prihodnje jedrske elektrarne obstaja potresno tveganje. Svetovno priznana svetovalna ustanova s področja jedrske varnosti, francoska IRSN, je po skrbnem pregledu zapisala, da lokacija v Krškem ni primerna za gradnjo drugega bloka elektrarne, ker je treba eno od tektonskih prelomnic na tem območju šteti za aktivno[18]. Opozorilo, ki je pomotoma prišlo v javnost, je umaknjeno, potresne nevarnosti ni več. Dejstvo pa je, da bi morali takoj zapreti obstoječo nuklearko, če lokacija niti za novejšo, varnejšo nuklearko ne bi bila primerna.
Nevarnost potresa je resna[19]. Ne glede na to, kako nekateri obračajo dejstva in brezskrbno govorijo o varnosti elektrarne, je jedrska elektrarna Krško najbolj od vseh v Evropi podvržena potresom. Izbira lokacije v Sloveniji je bila čisto politične narave in tako že od začetka neprimerna in zelo nevarna, saj ni upoštevala potresne varnosti. Zato ne bi bilo odgovorno podaljšati uporabne dobe starajoči se elektrarni, pri kateri je povečano tveganje tudi zaradi povečane dovzetnosti za okvare in zlome, niti graditi skladišča radioaktivnih odpadkov.
Potres večje jakosti lahko ogroža tudi posredno. Ob potresu obstaja tudi verjetnost nesreče zaradi nevarnosti verižnega lomljenja gorivnih palic jedrskega goriva v reaktorju. Že ob običajnem delovanju NEK leta 2013 so ob zaustavitvi elektrarne na dnu reaktorja našli sedem odlomljenih palic jedrskega goriva[20]. Te naj bi se odlomile zaradi povečanega pretoka primarne vode, ki preko notranje stene iz sredice z gorivnimi palicami prenaša toploto na sekundarno stran. Možnost ponovne okvare loma palic so odpravili z improvizacijo, saj so na kritična mesta vgradili polne jeklene palice namesto gorivnih palic[21].
Koliko improvizacij se še skriva v nuklearki in kako vplivajo na jedrsko varnost?
Odlagališče radioaktivnih odpadkov pod vodo
Slovenske jedrske strokovnjake in URSJV bi morala vznemirjati ločeni poročili dveh strokovnjakov IAEA, ki sta januarja 2011 ocenjevala projekt odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v Vrbini v občini Krško, ki še danes ni zgrajeno. Ta dva strokovnjaka sta bila Robert Chaplow in Jaroslav Pacovsky, ki sta projekt ocenila zelo negativno. Tu navajamo samo kratko: »geološki pogoji izbranega mesta /odlagališča/ so splošno neugodni … Najbolj skrb vzbujajoče dejstvo pa je, da je nivo podtalnice samo tri metre pod površino, kar pomeni, da bosta gradnja in delovanje odlagališča v podtalnici, kar ni v skladu s pogoji IAEA za varno delovanje odlagališča odpadkov«[22]. Žal tega poročila ne morete najti na spletni strani IAEA, čeprav obstajata v tiskani obliki. V čigavem interesu je, da je skrito?
Sicer pa vse povedano ne velja le za še nezgrajeno, a nujno potrebno odlagališče, ampak tudi še bolj za samo obstoječo jedrsko elektrarno in za fantazijsko drugo nuklearko, ki bi jo samo na tem mestu morebiti uspeli (proti referendumski volji Slovencev) zgraditi. Nikjer drugje pa ne bi šlo.
Vse to bi moralo zanimati tudi ARSO, ki stoji pred zahtevno nalogo, da po sklepu sodišča odloči, ali je za podaljšanje dovoljenja za delovanje nuklearke po koncu njene življenjske dobe čez dve leti treba izvesti presojo vplivov na okolje. ARSO bi težko odločil kaj drugega, kot da je presoja vplivov na okolje potrebna.
Pomisleki glede jedrske varnosti
Po jedrski katastrofi v Fukušimi so pregledali vse nuklearke po svetu. Stresni testi varnosti jedrskih elektrarn so pokazali, da je NEK najvarnejša v Evropi[23]. Vendar nas relativno dobro stanje jedrske varnosti NEK nas ne sme uspavati. Tudi najboljša ni dovolj dobra, varnost je bilo treba izboljšati.
Urad za jedrsko varnost je določil, da morajo v NEK do leta 2016 narediti več večjih in dragih nadgradenj varnosti, ki bodo vse bistveno zmanjšale tveganje zaradi velikih naravnih nesreč.
Nujne posodobitve pa se izvajajo prepočasi, tudi zaradi oviranja hrvaškega solastnika.
Povečana obremenitev
NEK je bila projektirana na moč 632 MW, 65-% izkoriščenost, letna proizvodnja 4 TWh in obratovalno dobo 40 let.
Sedaj, po posodobitvi: moč 696 MW, skoraj 100-% izkoriščenost, letna proizvodnja 6 TWh in pričakovana obratovalna doba 60 let. Torej, večja toplotna obremenitev, 50-% večja letna proizvodnja in 50 % daljša obratovalna doba od projektiranega. Je tudi izpostavljanje nevarnosti večje?
Jedrski odpadki
Na sestanku nevladnikov z URSJV (redni letni sestanek 2019, URSJV: nevladne organizacije ) je direktor Igor Sirc na vprašanje Katje Hus o kapaciteti začasnega skladišča jedrskih odpadkov povedal: »Bazen je skoraj poln, vendar še ni poln, se bliža rok, ko bo poln. Naslednji remont 2021 bo še možno skladiščiti, remont 2023 pa bo problematičen. Se zelo mudi. Časovnica skladišča je v fazi čezmejne presoje in javne razgrnitve strateški dokument, celovita presoja UPN, nekaj postopkov še bo pred gradnjo in obratovanjem, URSJV sodeluje. Če se ne bo dalo varno shranjevati goriva, ki gre iz sredice, bodo težave glede varnosti.« Direktor urada za jedrsko varnost opozarja, da bodo po letu 2021 težave glede jedrske varnosti! Bi nas to moralo skrbeti?
Torej, ne le podaljšanje delovanja NEK za 2-krat 10 let, vprašljiva je celo varnost rednega delovanja po letu 2021, da o JEK2 niti ne govorimo!
Za zagotavljanje jedrske varnosti je najodgovornejša država. Dokler bo ta odgovornost navidezna, nas lahko skrbi. Kje je osebna odgovornost?
Pohlep
Leta 1964, ob načrtovanju nuklearke, so regulatorni organi pričakovali, da bo vprašanje skladiščenja jedrskih odpadkov rešeno v času obratovanja. Kot da bi skakalec skočil v prazen bazen z upanjem, da bodo vanj natočili vodo, preden bo padel na dno.
Gradnja skladišč jedrskih odpadkov je povezana s stroški, kar bi odpihnilo dobiček. Jedrska stroka nudi edinstvene energetske rešitve, hkrati pa ne zmore poskrbeti za svoje odpadke. Scenarij jedrskih zagovornikov je prozoren: za odpadke iz NEK naj poskrbijo in plačajo drugi, kdaj drugič. Nekaj takega je rekel sončni kralj Ludvik XIV.: »Briga me, kaj bo po mojem vnebohodu!«
Skladiščenje NSRAO, VRAO in IJG ni poceni. Sicer imamo Sklad za financiranje razgradnje NEK[25], vendar zbrani denar ne zadošča niti za gradnjo skladišča NSRAO, kaj šele za VRAO in IJG.
Seveda bi podaljšanje obratovanja povečalo ekonomičnost nuklearke in odložilo potrebno gradnjo skladišč za precej let. Vendar to ne bi rešilo problemov, nasprotno, povečalo bi probleme in jih preložilo na kasnejši čas.
V jedrskih elektrarnah se vrti veliko denarja. Kjer je denar, je mafija, verjetno tudi v Sloveniji[26]. Koder gospodari pohlep, varnost popušča.
Izsiljevanja
Formalno imamo jedrske odpadke urejene. Sprejeta je zahtevana Resolucija[27], ki določa, da mora odlagališče NSRAO dobiti dovoljenje za obratovanje najpozneje do leta 2013. Smo že leta 2020, odlagališča pa ni in ga (glede na predviden čas gradnje) še vsaj pet let ne bo, odpustki so že dogovorjeni. Kljub temu pa NEK načrtuje nadaljevanje obratovanja za 20 let in dodatno obremenjevanje z jedrskimi odpadki.
Pred nekaj meseci je Upravno sodišče ugodilo pritožbi nevladnikov, da je za podaljšanje obratovanja NEK do leta 2043 potrebna presoja vplivov na okolje.
Nevladnikom je na upravnem sodišču uspelo izpodbiti Arsovo odločitev izpred treh let, da Nek za podaljšanje delovanja do leta 2043 ne potrebuje presoje vplivov na okolje[28]. Slovenija res potrebuje elektriko in se vsi zavedamo, da bi zaprtje NEK pomenilo precejšnjo motnjo obratovanja elektroenergetskega sistema. Potrebuje tudi jedrsko varnost, ki pa ni samoumevna. Tako po domače, brez presoje vplivov in brez izvedenih vseh potrebnih varnostnih ukrepov, pa je podaljšanje obratovanja NEK sporno.
Polresnice
Gen energija še vedno, kot buldožer, vodi agresivno PR kampanjo, v kateri jedrsko energijo prikazuje kot čisti vir energije, drugi blok pa kot gotovo dejstvo. Jedrska energija naj bi bila okolju prijazna, ker ne sprošča toplogrednih plinov in ne proizvaja strupenih izpustov v okolje. Oboje je zavajanje.
Emisije toplogrednih plinov jedrske energije so nad 50 g/kWh, kolikor je določena meja za okolju prijazen energent[29]. Nesoglasja, ali je jedrska energija »brezogljičen vir energije«, segajo še v prejšnje tisočletje.
Iz kvalificiranih študij je vrednotenja emisij toplogrednih plinov je razvidno, da je emisijska bilanca odvisna od vseh faz jedrskega kroga. Srednja vrednost ogljičnega odtisa, povzeta po kvalificiranih študijah, kaže na emisijo 66 g CO2e/kWh. Odbor za podnebne spremembe (CCC) priporoča znižanje emisij pod 50 g CO2e/kWh, teh ciljev pa z jedrsko energijo ni možno doseči. Konkretnih in preverljivih podatkov o ogljičnem odtisu jedrske elektrike proizvajalec NEK ne navaja.
Iz celotnega jedrskega gorivnega kroga, ki je nujno potreben za rabo jedrske energije, izhajajo strupeni izpusti v okolje. Tudi iz okoljskega vidika jedrska energija ni okolju prijazna.
Dragoceni odpadki
Jedrski odpadki so dragocena neprecenljiva dediščina zanamcem[30], trdijo jedrski lobisti. Ta trditev je povsem v nasprotju z definicijo odpadkov in v nasprotju z jedrskim izrazoslovjem. Tudi če bo izrabljeno jedrsko gorivo (IJG) nekoč primerno za rabo v oplodnih jedrskih rektorjih, ga je do takrat treba hraniti v skladišču VRAO, tega pa nimamo. Najboljši odpadek je tisti, ki ga ni. To bi morali vedeti, še preden so se jugoslovanski politiki spustili v jedrsko avanturo in nam podtaknili nuklearko.
Kako naprej?
Države članice se morajo odločiti, ali želijo proizvajati jedrsko energijo[31]. Pravzaprav morajo odločitev sprejeti vsi državljani na referendumu. Vendar, je mogoč pravičen referendum? Jedrska opcija je porabila že mnogo denarja za ustvarjanje javnega mnenja. Priznala je 16 MIO €, posredno pa porabila še več.
Slovenska javnost, politika in gospodarstvo morajo poiskati prehod v kroženje ogljika z zmanjšanjem rabe energije, s prehodom na obnovljivo energijo, z ekološkim kmetovanjem in z zeleno industrijo. Zato mora Slovenija svoj znanstvenoraziskovalni potencial in razvoj kmetijstva, industrije ter energetike preusmeriti v trajnostni razvoj, sicer bo izgubila priložnost, da prispeva h gradnji temeljev stabilne družbe prihodnosti.
Jedrski in fosilni viri energije poglabljajo finančno, gospodarsko, socialno, politično in okoljsko krizo. Elektrika iz vodotokov, sonca, vetra, biomase in toplote zemlje je cenejša in prijaznejša od jedrske energije.
[1] http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5490
[2] https://www.nek.si/sl/o-nek/upravljanje
[3] https://www.dnevnik.si/1042661622
[4] file:///C:/Users/UPORAB~1/AppData/Local/Temp/lp2018r.pdf
[5] https://www.nek.si/sl/o-nek/zgodovina-nek
[6] https://sl.wikipedia.org/wiki/Jedrska_elektrarna_Kr%C5%A1ko
[7] https://www.ibe.si/si/references/energy/Strani/reference-details.aspx?referenceid=279
[8] https://www.nek.si/sl/o-jedrski-tehnologiji/tehnicni-podatki
[9] https://www.nek.si/sl/o-nek/proizvodnja
[10] https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina?urlmpid=200312
[11] https://www.24ur.com/novice/slovenija/podpisan-sporazum-o-nek.html
[12] Resolucija o Nacionalnem energetskem programu (Uradni list RS, št. 57/04)
[13] https://www.nek.si/sl/o-jedrski-tehnologiji/skrb-za-opremo/posodabljanje
[14] Resolucija o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016–2025 (Uradni list RS, št. 31/16)
[15] https://www.delo.si/novice/znanoteh/nuklearka-bi-prezivela-bi-tudi-potres-osme-stopnje-292181.html
[16] https://zaensvet.si/jedrske-lazi-prevare-in-izsiljevanja/
[17] https://www.djs.si/1novice/DJS_stalisca_NEPN_FIN_20191203.pdf
[18] file:///C:/Users/UPORAB~1/AppData/Local/Temp/48-1.pdf
[19] https://focus.si/potresna-nevarnost-jedrskega-reaktorja-v-krskem/
[20] http://www.miroslavgregoric.com/?p=113
[21] file:///C:/Users/UPORAB~1/AppData/Local/Temp/jedrce2013_3.pdf
[22] https://zaensvet.si/nek-bi-prezivela-tudi-potres-osme-stopnje/
[23] https://www.posavskiobzornik.si/novice/stresni-testi-nek-edina-nuklearka-brez-pripomb
[24] https://www.eles.si/prevzem-in-proizvodnja
[25] https://www.sklad-nek.si/arhiv-novic/program-razgranje-nuklearne-elektrarne-krsko-in-odlaganja-nizko-in-srednje-radioaktivnih-odpadkov-ter-izrabljenega-jedrskega-goriva
[26] https://zaensvet.si/jedrska-mafija/
[27] Resolucija o Nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom za obdobje 2006-2015 (Uradni list RS, št. 15/06)
[28] https://www.delo.si/gospodarstvo/novice/arso-mora-v-okoljsko-presojo-nuklearke-280600.html
[29] /Sovacool_nuclear_ghg.pdf
[30] https://zaensvet.si/dragocena-neprecenljiva-dediscina-zanamcem/
[31] https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/sl/IP_13_532
2 komentarja
Iskreno ne razumem, zakaj bi bilo povečevanje proizvodnje zaradi navedenih tehničnih izboljšav kakorkoli sporno. Gre samo a povečevanje energetske učinkovitosti ob isti reaktorski tehnologiji in reaktor oz. jedrske komponente zaradi tega niso nič bolj obremenjene. Boljša energetsko učinkovitost ob sicer nespremenjenem objektu in enaki jedrskega porabi goriva je lahko za okolje samo dobra.
Kot večkrat bom še enkrat poudaril: Tudi z vidika sončnih celic nimamo zaključenega gorivnega kroga. Silicija ne proizvajamo/kopljemo, samih celic ne proizvajamo in jih samo kupujemo, razsmernikov ne proizvajamo, tehnologije za shrambo (baterije/vodik/plin) pa niti ne razvijamo niti ne proizvajamo. Veliko večino surovin ali komponent moramo uvoziti. Reciklaža PV panelov ni razvita nikjer na veliki skali, odpadkov pa je po volumnu in masi na enoto energije bistveno več.
PV in ostale elektrarne za razliko od jedrskih tudi niso dolžne plačevati nobenega pribitka za razgradnjo po koncu življenjske dobe. Zagovorniki PV pogosto štejejo ves denar namenjen za jedrske raziskave kot “subvencije”, obenem pa pozabijo da država namenja zelo veliko denarja za subvencije PV, te pa potem celo pozabijo všteti v končno ceno energije, ko govorijo da je cena elektrike včasih celo negativna. Hkrati tudi vedno pozabljajo na to, da elektrika ni enako vredna če jo imamo takrat kadar sije sonce in če jo imamo vedno ter da je treba razliko v času proizvodnje plačati.
Ko bodo vsi te stroški (subvencije, razgradnja, shramba) upoštevani v ceni tako jedrske kot PV/vetrne elektrike, potem pa se lahko pogovarjamo in delamo primerjave. Do takrat mlatimo prazno slamo.
Če se gremo resno objektivno razpravo je treba za vse imeti vatle in biti enako pošten ali kritičen do vseh opcij, tako nam ljubih kot nam ne-ljubih. Sicer razprava ni vredna kaj prida.
Spoštovani Boštjan,
Nič ni sporno. Vse preobremenitve NEK so požegnane. Le varnost je manjša. Preberiva še enkrat, skupaj, da bo razumljivo:
Nadgradnja nuklearke
Po dolgih pripravah se je NEK odločila, da zamenja obstoječa uparjalnika s tehnološko sodobnejšo izvedbo in obenem poveča moč elektrarne. To je bilo možno, ker je bil ob izgradnji NEK postavljen objekt z zmogljivejšim turboagregatom in ustrezno pomožno opremo.
Nuklearna elektrarna Krško je leta 2000 opravila zamenjavo uparjalnikov, ki so izmenjevalniki toplote med primarnim in sekundarnim delom elektrarne. Ob tem je bila povečana moč na izhodu generatorja iz 664 MW na 707 MW, neto moč elektrarne pa se je dvignila iz 632 MW na 676 MW. S tem je bila omogočena letna proizvodnja NEK približno 5 TWh, projektant je bil IBE[7].
Sedanja električna moč je še večja[8], 727 MW na sponkah generatorja oz. 696 MW na pragu elektrarne, letna proizvodnja pa 6 TWh.
Jasno? Povečana moč na generatorju pare. Na reaktorski posodi. Ob nespremenjenem turboagregatu.
Moč generatorja je povečana z večjo proizvodnjo pare. Kako je to mogoče ob isti temperaturi v reakcijski posodi in ob enakem pretoku, kot trdi Levičar? Z večjo razliko temperature, torej s hladnejšim povratkom kondenza v reakcijsko posodo, kot ve obrazložiti dr. Cizelj. Iz tega sledi, da je reaktorska posoda bolj obremenjena.
Še večja pa je razlika pri celotni proizvodnji, v letu 1984 so proizvedli 4,2 TWh, leta 2019 so proizvedli 5,5 TWh, za leto 2020 je načrtovana proizvodnja v višini 6,0 TWh.
Največja pa je razlika pri obratovalni dobi. Reaktorska posoda je bila dizajnirana za dobo 40 let, sedaj pa bi radi to dobo presegli za 50%, na 60 let.
Torej, večja moč, večja proizvodnja in daljše obratovanje. Če primerjamo z avtomobilom: trabantu lahko povečamo moč, hitrost in letno število prevoženih kilometrov, kot oldtajmer bo vozil še mnogo let. Pa bo tako varen, varčen in udoben kot sodoben e-golf?
Prosim vas pa, da ne primerjate umazane jedrske energije s čisto fotovoltaiko. Jedrska elektrika bremeni s CO2 odtisom tako kot iz fosilnih energentov, (približno 400 g/kWh), fotovoltaika pod 50. Da jedrskega tveganja, visoke investicije, mafijskega poslovanja in trajnega obremenjevanja okolja ne omenjam.
Omenili ste razgradnjo PV panelov, hkrati pa želite imeti enake vatle. Res, kdo je investiral v rudnik urana v Žirovskem vrhu? Kdo še danes plačuje posledice tega rudarjenja? Koliko bo stalo skladiščenje IJG in VRAO? Koliko bo stala razgradnja jedrskega objekta? Da vas potolažim, naše generacije ne bo stala razgradnja jedrskega objekta niti skladiščenje IJG in VRAO prav nič. Prihodnje generacije pa ogromno, več kot je bila cena postavitve in obratovanja nuklearke. Kako lahko zagovarjate stroške, ki jih bodo plačevali vnuki vnukov?
Kdo mlati prazno slamo?
Lep pozdrav
Matjaž Valenčič
*********************************
Pozdravljeni,
Ne vem če bi se že v osnovi strinjal, da je zaradi večje proizvodnje varnost slabša. Današnji avtomobili so dvakrat močnejši in porabijo polovico manj goriva kot nekdaj, pa so zato kaj manj varni?
Niso, ker so vgrajene komponente in varnostni sistemi toliko boljši. Elektrarna tudi ni več enaka kot je bila leta 1984, marsikateri sistem je že bil nadgrajen in je bistveno zanesljivejši, kar se kaže tudi v manjšem številu izpadov in večji proizvodnji energije.
Brez resne varnostne analize ne smemo ne pri avtu ne pri elektrarni sklepati, da je zaradi boljše izkoriščenosti sistema varnost kaj slabša. Za oboje so analize seveda bile narejene in ne kažejo, da bi se varnost zmanjševala.
Mislim, da je vedno potrebno opcije med sabo primerjati, pa čeprav gre za tako “nasprotne” kot sta PV in jedrska energija. V končni fazi jih uporabljamo za enak namen – da dobimo elektriko.
In če hočemo biti objektivni, moramo verjeti številkam. Koliko CO2/kWh, koliko površine na kWh rabimo, koliko odpadkov (v m3 in kg) nastane, koliko stane elektrika pri končnem uporabniku na kWh, z upoštevanjem shrambe, distribucije in uravnavanja moči na obrežju. Ne bi smelo biti pomembno katera je “umazana” temveč tista ki zmaga po številkah.
Če strmoglavi letalo je mrtvih zelo veliko, pa vendar je letenje z letalom najvarnejši način potovanja. Po strmoglavljenju letala ne prenehamo uporabljati letal, še več, ljudem ki se zaradi tega bojijo letenja se marsikdo posmehuje. Po hudem razlitju nafte v mehiškem zalivu leta 2010, ki je imelo za okolje velike posledice, nismo prenehali uporabljati nafte. Po zrušenju jeza na kitajskem in posledičnih vsaj 100,000 žrtvah nismo prenehali graditi hidroelektrarn.
Zakaj ne? Ker ni kriva tehnologija in ni razloga, da bi po nesreči celotno tehnologijo označili za nevarno in kot “nekaj česar ne smemo več uporabljati”.
Kar se tiče enakih vatlov, jaz osebno nič nimam proti temu da upoštevamo stroške od začetka do konca. Vendar, jih moramo upoštevati pri obojem. Torej, če napravite oceno za JE, bi jo pričakoval tudi za PV in ostale vire, koliko bo stala razgradnja in podobno.
Lep pozdrav,
Boštjan
********************
Živijo,
z mešanjem hrušk in jabolk ne bova prišla daleč.
Sodoben avto je sodoben, ni prebarvan oldtajmer. Reaktorske posode jedrskega reaktorja pa ni možno posodobiti. Res je nuklearka posodobljena, pa še vedno niso izvedeni vsi nujni ukrepi, ki so bili določeni po Fukušimi. Niti ni urejeno skladišče jedrskih odpadkov. Nuklearko na potresno prelomnico, NSRAO v podtalnico, IJG in VRAO pa zanamcem, to je domet slovenske jedrske stroke.
Jedrsko tveganje zaradi lokacije ostaja: potresna in poplavna nevarnost. Poleg tega je začasno skladišče NSRAO polno, tudi začasno skladišče IJG se prehitro polni, težave znajo biti že leta 2023.
Pri jedrski energije je težava v tem, da jo hočejo prikazati kot poceni energijo. Ker pa je nekajkrat dražja od elektrike iz vetra, sonca ali toplote Zemlje, bo treba poiskati ekonomičnost drugje, pri varnosti. Zato je ogrožena jedrska varnost. Je potem kaj čudnega, da URSJV jedrsko tveganje imenuje »izziv«?
Kdo plačuje sanacijo RUŽV?
Kdo plačuje razgradnjo NEK?
Kdo plačuje skladiščenje VRAO in IJG?
Kam gre denar iz NEK, ki je porabljen nezakonito (vsaj 20 MIO €)?
Kaj imata skupnega mafija in jedrska varnost?
Koliko je vredna odgovornost Slovenije za plačilo morebitne jedrske katastrofe? Odgovornost je v celoti slovenska, tudi za hrvaško polovico.
Ko smo že pri hruškah: kaj imajo skupnega zrušeni jezovi namakalnih sistemov na Kitajskem https://en.wikipedia.org/wiki/1975_Banqiao_Dam_failure s hidroelektrarnami?
Razgradnja sončne elektrarne? Pa se hecate? Silicij v dveh oblikah, oksid in kristal. Tega niti v sanjah ni možno primerjati s koktajlom jedrskih odpadkov, ki bodo strupeni še milijarde let.
Verjemite, da sem zagovornik varne jedrske energije. Absolutno varne. Dr. Cizelj pa pravi, da sedanja nuklearka ni 100% varna. Torej, koliko odstotkov tveganja je dopustno? Je ruska ruleta varna igra? Kaj pa ruska ruleta s samokresom?
Predlagam, da kot mladi raziskovalec izračunate ogljični odtis NEK v celotnem jedrskem gorivnem krogu. Zanesljivo lahko dobite točne podatke o vseh treh fazah, rudarjenju in pripravi goriva, gradnji in obratovanju ter razgradnji in skladiščenju. Verjetno bo nad 200 g/kWh, meja brezogljičnosti pa je dogovorjena na 50. Ups?
Ko boste že računali, preverite še, koliko bi stala proizvodna cena elektrike iz JEK2. Kaj pa, če bi upoštevali še skladiščenje VRAO in IJG? Pa prosim, ne mi pisati o dragoceni dediščini za zanamce. Pokojni M.G. Tomšič je pred Fukušimo ocenil investicijo okoli 6 milijard €, delež investicije v ceni energije približno 100 €/MWh, z obratovalnimi stroški do 30 €/MWh pa proizvodno ceno elektrike 130 €/MWh, vsaj dvakrat dražje od evropske tržne cene. Izračun brez investicij v skladiščenje VRAO in IJG, torej bi zanamcem pustili velike dolgove.
Sedaj pa še ena prošnja. V prispevku https://zaensvet.si/jedrska-varnost-po-domace-osnutek/ sem se potrudil, da sem vse trditve argumentiral. Sem kaj prezrl ali vam ni razumljivo? Prosim, konkretne in utemeljene pripombe, brez demagogije in primerjave varnosti nuklearke z varnostjo letalskega prometa. Čeprav je slednje bolj povezano, kot mislite. V bližini nuklearke je namreč vojaško letališče. Kaj bi pomenil padec letala na nuklearko?
Lep pozdrav
Matjaž
********************************
Pozdravljeni,
Sodeč po tem eksperimentu z avijonom in blokom betona, se elektrarni najverjetneje ne bi poznalo nič. Masa avijona je napram masi zadrževalnega hrama zelo majhna.
https://www.youtube.com/watch?v=F4CX-9lkRMQ
Absolutna 100% varnost ne obstaja na nobenem področju in povsod igramo ruleto. Je samo manjša ali večja verjetnost za nezgodo. Tudi pri montaži PV na streho je možen padec in smrt.
Dobro je to opisano tukaj kot statistika death rate/TWh:
https://ourworldindata.org/safest-sources-of-energy
Omenjeni zrušen jez na kitajskem je bil jez hidroelektrarne in umrle štejejo pod te smrti na TWh elektrike iz hidroelektrarn.
Glede CO2 izpustov na kWh pri posameznem viru je problem, da se raziskave med seboj ne strinjajo in ni jasno kateri verjeti.
Povzetek raziskav s podano srednjo vrednostjo ter minimalnimi in maksimalnimi odstopanji za različne vire je na voljo tukaj (str. 539):
https://www.ipcc.ch/site/assets/uploads/2018/02/ipcc_wg3_ar5_chapter7.pdf
Mislim, da sam ne bi bil sposoben opraviti boljše analize kot je ta raziskava, tudi če seštejem vse kar predlagate.
Reaktorska posoda je res del, ki je smatran kot nezamenljiv. Zato obstaja več testov s katerimi se skladnost s standardi potrjuje in več metod kako staranje upočasniti. Dokler je reaktorska skladna z (originalnimi) standardi, ne predstavlja varnostnega problema.
Na ne-tehnični del ne bom odgovarjal, ker o njem verjeli ali ne niti nimam informacij.
Pogledam v naslednjih dneh osnutek in podam kakšno konkretno pripombo.
Z lepimi pozdravi,
Boštjan