JEK2 ne bo nov TEŠ6

V Dnevniku je Jože P. Damijan objavil članek JEK2 ne bo nov TEŠ6 in ga predstavil tudi na svojem blogu. Objava je tako nestrokovna in hujskaška, da je pričakovano Karel Lipič iz Zveze ekoloških gibanj Slovenije-ZEG poslal nasprotno mnenje v medije. Edina možnost, da JEK2 ne bo nov TEŠ6 in ta je, da takoj ustavimo vse naložbe v JEK2.

Razmišljanje JP Damijana, da JEK2 ne bo nov TEŠ6, je nekoliko zavajajoče in napačno. Mnogi se res bojijo, da bi JEK2 prinesel enaka tveganja kot TEŠ6, vendar ne le zaradi morebitnega predčasnega zaprtja vsled slabe ekonomike temveč tudi zaradi verjetnega korupcijskega tveganja pri gradnji jedrske elektrarne.

Vpliv družbenih sistemov na razvoj energetike

Neposredne povezave med družbenim sistemom in prevladujočo energetsko politiko ni. Pa vendar obstajajo močne povezave med energetiko in politiko, saj je politika tista, ki odloča o energetiki hkrati pa je energetika tako mogočna, da izbira politike. Vsekakor lahko volilci, posredno, z odgovorno odločitvijo na volitvah in z rabo energije, vplivamo na razvoj družbe.

• v industrijskih družbah je privilegiran premog;
• v tržno usmerjenih družbah imajo poudarek naftni derivati;
• v totalitarnih družbah je ključna jedrska energija;
• v osveščenih družbah imajo prednost obnovljivi viri energije!

Seveda se je oglasil kritik te povezave med energetiko in politiko, češ da Švedska hkrati jedrska država in osveščena družba. Ne poudarjam, da izjema potrjuje pravilo, le kritik naj pogleda razmere, ko je Švedska izbrala jedrsko pot. Upošteva naj tudi, da je Švedska (kljub naporom jedrskih lobistov) napovedala zapiranje jedrskih elektrarn.

Skupno podpornicam jedrske energije je…

Države, ki podpirajo jedrsko energijo, je možno razvrstiti v tri glavne skupine.

1. Države, ki pod krinko jedrskih elektrarn proizvajajo jedrsko orožje. To so tradicionalne velesile, ki so sem jim nekatere druge. Število držav z jedrsko oborožitvijo je grozljivo. Med države, ki so načrtovale jedrsko oboroževanje, se je uvrščala tudi Jugoslavija s svojim jedrskim programom. Jedrska elektrarna NEK je bila le krinka vojaške jedrske industrije. Upamo, da so se po razpadu jugoslovanske jedrske sanje razblinile. Vendar se pojavljajo nove države, ki se želijo jedrsko oborožiti pod krinko mirnodobne jedrske energije. Najbližja takšna je Poljska, ki že glasno zahteva jedrsko oborožitev in načrtuje gradnjo več jedrskih elektrarn.
2. Vodilne vojaške jedrske velesile želijo svojo jedrsko tehnologijo uporabiti tudi kot gospodarsko prednost in ponujajo proizvodnjo jedrskih elektrarn drugim državam. Med temi sta najglasnejši Francija in Rusija, s prodajo svojih jedrskih tehnologij pa si delno financirata tudi lasten vojaški jedrski program.
3. Mnoge države, ki podpirajo jedrsko tehnologijo, so hkrati zelo visoko uvrščene na lestvici koruptivnih držav. Kot poročajo mediji, je Slovenija še poslabšala uvrstitev na lestvici zaznave korupcije. Menda naj bi bili še višje uvrščeni, pa smo se dali podkupiti in smo prepustili vodilno mesto drugim.
4. Smo v času zatona jedrske energije in hkrati vzpona energije iz obnovljivih virov. Spodbujanje jedrske energije danes, kar naj bi zagovarjali naši jedrski lobisti, uradni in ljubiteljski, bolj spominja na Milčinskega prigodo, ko so se Butalci skregali s pametjo in so zmagali. Morda pa jedrski zagovorniki zgolj pričakujejo drobtinice iz jedrske mize.

Če predvidevamo, da Slovenija nima ambicij za jedrsko oboroževanje niti ni sposobna konkurirati na trgu proizvajalk jedrske tehnologije, je tretja možnost edina logična. Je pa tudi nenavadno, da vse parlamentarne politične stranke podpirajo jedrsko avanturo, kot da jim denar ne seva.

Nevarnosti JEK2, na katere bi moral opozoriti ekonomist

Katere vrednote naj zagovarja ekonomist?

• Objektivnost in nepristranskost: predstavitev dejstev brez vpliva osebnih prepričanj ali predsodkov.
• Natančnost: uporaba zanesljivih podatkov in metodologij, skrbno preverjanje svojega dela, zagotavljanje natančnosti svojih ugotovitev.
• Jasnost: komunikacija na jasen in jedrnat način, ki je razumljiv tako strokovni kot laični javnosti.
• Odgovornost: odgovornost za svoje delo in pripravljenost pojasnjevanja metodologije ter ugotovitev.
• Etičnost: v svojem delu morajo ravnati etično in se izogibati konfliktom interesov.

Poleg splošnih vrednot bi morali ekonomisti zagovarjati tudi specifične:

• Učinkovitost: morali bi spodbujati učinkovito rabo virov in si prizadevati za izboljšanje blaginje vseh.
• Pravičnost: morali bi si prizadevati za ustvarjanje bolj pravične družbe, v kateri imajo vsi enake možnosti za uspeh.
• Trajnostnost: morali bi upoštevati dolgoročne posledice svojih politik in si prizadevati za trajnostni razvoj.
• Raznolikost: Ekonomisti bi morali ceniti raznolikost misli in izkušenj ter si prizadevati za vključujočo ekonomsko znanost.

Te vrednote so pomembne, ker zagotavljajo, da se ekonomija uporablja za dobro družbe in ne le za korist peščice. Ekonomisti, ki se zavedajo teh vrednot, lahko pomagajo ustvariti bolj pravičen, pravičnejši in trajnostni svet.

Nasprotno pa JPD brez tehničnih argumentov straši, da je energetski prehod do leta 2050 možen le z jedrsko energijo in poudarja, de ne more zanašati na občasne in nestanovitne vire elektrike iz sončnih vetrnih elektrarn. Je to sploh “prehod”, če spodbuja nadaljevanje jedrske zablode? In kakšni nestanovitni viri? Obnovljivi viri energije so trajno na razpolago, v raznih oblikah. Zakaj samo sonce in veter? Zakaj ne vsi obnovljivi viri energije? »Obnovljivi viri energije« so v EZ-1: obnovljivi nefosilni viri energije (veter, sonce, aerotermalna, hidrotermalna in geotermalna energija, energija oceanov, vodna energija, biomasa, plin, pridobljen iz odpadkov, plin iz naprav za čiščenje odplak in bioplin). Dalje straši JPD, da bi na Kredarici rabili 8 akumulacijskih jezer velikosti Bohinjskega jezera, da bi poleti shranjeno energijo lahko uporabljali v zimskih mesecih. To je seveda zabloda, nihče (razen jedrskih zagovornikov) ne računa takih neumnosti.

Kolikšne pa bi morale biti kapacitete hranjenja energije, če bi polovico potrebne elektrike ustvarjali s soncem?

Cena elektrike iz nuklearke naj bi bila konkurenčna, pravi ekonomist JPD. Potem pa se z izbiro vhodnih podatkov zapleza v ekonomsko bravuro, ki ji niti sam ne verjame. S prilagajanjem podatkov in metodologij bi lahko dokazal karkoli, ne le ekonomičnost jedrskih elektrarn.

Napake slepega jedrskega vodnika

Redki si upajo tako ognjevito, na osnovi treh napačnih osnovnošolskih projekcij gradnje in obratovanja ter na napačnih predpostavkah (moč 1.200 MW, letna proizvodnja 9,9 TWh elektrike, 60 let obratovanja, vrednost investicije 7,5 mio EUR/MW, 70 % kredit, stroški razgradnje 2 EUR/MWh…), tako narobe napovedovati ter hkrati obdržati sloves strokovnjaka. V prvem letu naj bi znašala polna lastna cena elektrike iz JEK2 83 EUR/MWh in bi se počasi nižala do 66 EUR/MWh. Ob ekonomskih bravurah dokazovanja nizke cene jedrske elektrike je JPD celo prezrl obveze, ki izhajajo iz taksonomije in, kako prikladno, stroške jedrskega goriva ter remontov.

Če bi bili izračuni JPD točni, bi njegove svetovalne usluge plačevali po celem svetu. Vendar niti izračuni niti trditve niso točne, v tujini ne cenijo njegovega svetovanja. V ilustracijo navajamo podatek vodilnega svetovno znanega podjetja za finančno svetovanje in upravljanje premoženja (Lazard), da bi stroškovna cena elektrike presegla 170 EUR/MWh. To velja za nove jedrske projekte v zahodnih državah, ki bi jih začeli graditi danes. Za elektriko iz JEK2, ki bi ga začeli graditi čez 10 let, bi bila cena še višja.

Jedrska ekonomika?

Zoran Kus je v članku Jedrska energija ali zeleni prehod objavil tri modele financiranja gradnje in obratovanja jedrskih elektrarn.

CfD

• Prvi model je »pogodba o razliki« (ang. Contact for Difference – CfD), ki je bila uporabljena za projekt JE Hinkley Point C v Združenem kraljestvu v letu 2016. Takšen finančni model močno zaščiti interese zasebnih in drugih investitorjev, posledično pa povzroči visoko ceno elektrike, celotno tveganje za realizacijo projekta prenese na državo, le-ta pa na porabnike elektrike in davkoplačevalce. Cena elektrike je okrog 150 EUR/MWh. Če bi tako gradili JEK2, bi znašala letna izguba 900 milijonov evrov in bi počasi naraščala.

RAB

• Združeno kraljestvo se je modelu CfD že odreklo in leta 2022 sprejelo novi zakon za financiranje projektov JE. Novi finančni model RAB (ang. Regulated Asset Base), model “reguliranega naložbenega premoženja”, določa, da naj bi bili finančni viri za gradnjo in obratovanje jedrskih elektrarn zagotovljeni za celotno obdobje projekta, kar naj bi bistveno olajšalo investiranje iz zasebnih in drugih virov. Model RAB uvaja posebni način za zbiranje prihodkov po sistemu “pay-as-you-go”, kar pomeni, da porabniki plačujejo elektriko po takšni višini, ki bo vedno pokrivala vse stroške gradnje, obratovanja in vzdrževanja teh elektrarn. Zasebni lastnik jedrskega objekta- proizvajalec elektrike- bo v celoti zaščiten pred tveganjem padca tržnih cen, hkrati pa sta investitor in proizvajalec elektrike zaščitena pred tveganjem povečanja stroškov. Model RAB, še bolj kot model CfD, vsa tveganja in posledično visoke cene elektrike prenese na državo, le-ta pa na porabnike (gospodinjstva in gospodarstvo).

Mankala

• Tretji model zagovarjajo nekatera slovenska gospodarska združenja To je finski finančni model Mankala, ki temelji na solastništvu, oz. na lastniških vložkih podjetij, kjer so le-ta upravičena do sorazmernega deleža proizvedene elektrike. Ta model deluje le v okviru predhodno zelo dobro pripravljenega projekta, vključno z zanesljivo oceno stroškov in rokov. V primeru JE Olkiluoto 3 (ki so jo gradili 17 let) se je pokazal kot popolna katastrofa, saj so bili stroški in roki prekoračeni za nekaj sto odstotkov. Model Mankala bi bil za Slovenijo popolnoma nerealen, saj pri nas ne obstaja možnost oblikovanja ustreznega konzorcija za JEK2, ki bi bil sposoben in zmožen zagotoviti najmanj 40 odstotkov lastniškega kapitala za projekt JEK2 in nato čakati petnajst let na prvo kilovatno uro električne energije, katere cena bi bila nekajkrat višja kot iz velikih elektrarn na OVE.

Primerni modeli za Slovenijo?

Vsi trije navedeni finančni modeli so za Slovenijo neprimerni, saj v celoti zavarujejo zgolj interese zasebnih investitorjev in ponudnike tehnologije. Vsa tveganja, ki bi se pokazala v visoki ceni elektrike iz jedrske elektrarne, preložijo na ramena države in na porabnike elektrike.

Za dokaj enostavno financiranje scenarija OVE so navedeni finančni modeli v celoti nepotrebni. Čas je denar! Fotonapetostne elektrarne so zgrajene hitro in začnejo proizvajati elektriko v dobrem letu, z vsemi postopki.

Gradnja jedrske elektrarne pa traja 15+ let, preden začne proizvajati elektriko, mrtva naložba povečuje ceno. Korektno bi bilo primerjati tudi obrat kapitala in ne le slediti Janševi resoluciji iz leta 2006, ki je predvidela točno to, kar sedanji jedrski zagovorniki ponavljajo kot papige.

V ilustracijo poglejmo še druge projekte iz iste resolucije. Je to še aktualno?

Slovenija, moja dežela!

Ne pozabimo! Slovenija je najmanjša jedrska država na svetu. Je edina jedrska država, ki nima urejenega odlaganja nobene vrste radioaktivnih odpadkov. V več kot v 4 desetletjih niso uspeli zgraditi niti odlagališča za NSRAO. Po enainštiridesetih letih komercialnega obratovanja NEK še ni fonda za razgradnjo JE niti za gradnjo odlagališča visokoradioaktivnih odpadkov. Naložba v JEK2 bi presegla državni proračun in zavrla celoten gospodarski razvoj. Slovenska industrija po dokončanju JEK2 ne bo sposobna prevzeti drage jedrske elektrike.

Za zagovornike jedrske energije se edina dobra stvar skriva v naslednjem stavku. Jedrski referendum naj bi prižgal zeleno luč podjetju Gen energija, da do leta 2028 pripravi dokumentacijo v znesku več kot 100 milijonov evrov za dokončno investicijsko odločitev. Razumljivo se jedrski zagovorniki pripravljajo na črpanje tega zneska in dokazovanja, da bo leta 2028 projekt prevelik, da bi propadel. Končalo se bo po pričakovanju, s propadom.

“Too big to fail-TBTF” (prevelik, da bi propadel) se nanaša na podjetja, za katera vlada verjame, da jih je treba rešiti pred bankrotom, ker bi njihov propad imel katastrofalne posledice za celotno gospodarstvo. TBTF je teorija v bančništvu in financah, da so nekatere korporacije, zlasti finančne institucije, tako velike in tako medsebojno povezane, da bi bil njihov propad katastrofalen za večji gospodarski sistem, zato bi jih morali podpirati vlade, ko se soočajo z morebitnim neuspehom. Med naložbe TBTF so slovenski politiki in gospodarstveniki uvrščali TEŠ6, ki sedaj propada. Če je TBTF edini razlog za nadaljevanje naložbe, je treba tako podjetje takoj likvidirati, le tako se lahko zmanjša neizogibna finančna katastrofa..

Koncept “prevelikega, da bi propadel” je postal pomemben po finančni krizi leta 2008, ko so se vlade odločile rešiti velike banke, namesto da bi jih pustile propasti. To je bilo sporno, saj so kritiki trdili, da takšna reševanja spodbujajo preveliko tveganje in moralno hazarderstvo med bankami, saj vedo, da jih bodo v skrajni sili rešili. Se JEK2 že uvršča med TBTF podjetja?

Kako do zanesljive oskrbe z energijo?

Z vztrajnim delom v pravi smeri. Z zmanjševanjem zapravljanja, z rabo in pretvorbo vseh razpoložljivih, primernih obnovljivih virov in s sezonskim hranjenjem. Saj bo šlo, obnovljivi viri energije namesto fosilne in jedrske.