Paralele

Pogodba s hudičem je hipotetična pogodba, v kateri posameznik izmenja svojo dušo za hudičeve usluge. Radioaktivni odpadki so stranski produkt jedrske energije, ki ostaja radioaktiven in nevaren tisoč krat tisoč let. Obstajajo paralele med pogodbo s hudičem in radioaktivnimi odpadki, vendar so te paralele le metaforične. To ne pomeni a priori, da so radioaktivni odpadki ali pogodba s hudičem v resnici nekaj zlobnega ali nevarnega. Teoretično so lahko jedrski odpadki dragocena, neprecenljiva dediščina zanamcem, pogodba s hudičem pa odličen poslovni model. Vsaj v zgodbah. Resnica je daleč od tega. Dejansko sta pogodba s hudičem in radioaktivni odpadki, večno slabi, med njima ni razlike.

Pogodba o prodaji duše hudiču

Pogodba s hudičem obljublja kratkoročno korist v zameno za dolgoročno tveganje in nevarnost, saj duša po smrti roma v pekel, v večno trpljenje. V ljudskih zgodbah, mnogih kulturah in literarnih delih je pogodba s hudičem pogost motiv. V osnovi gre za zgodbo o posamezniku, ki sklene pogodbo s hudičem v zameno za kratkoročno korist, užitek, denar ali oblast. Vendar pa ima hudičeva pogodba vedno dolgoročne in negativne posledice za posameznika.

V zgodbah o prodaji duše hudiču najpogosteje nastopajo pohlepni, ambiciozni, obupani ali lahkoverni. Pogosto so med njimi odvetniki, politiki in vojaki, pa tudi trgovci, kmetje ali umetniki.

Moralni nauk pogodbe s hudičem

Nič ni brezplačno. Vse v življenju ima svojo ceno. Tudi če se zdi, da hudič ponuja nekaj brezplačno, vedno na koncu zahteval plačilo, izpolnitev pogodbe, dušo. Pravzaprav take zgodbe marsikoga obvarujejo pred skušnjavo lenobe ali hudobije. Tudi pregovor “brez dela ni jela” in podobni učijo, da ni bližnjice do uspeha.
Kratkoročne koristi niso vredne dolgoročnih slabih posledic. Tudi če so kratkoročne koristi vabljive in kažejo, da so vredne tveganja, pogodba s hudičem opominja, da to ni res. Dolgoročne posledice lahkovernosti in dekadence so lahko uničujoče in nepopravljive.
Pomembno je biti previden pri tem, s kom sklepamo pogodbe. “Karkoli počneš, počni premišljeno in misli na konec.” Preden se zavežeš k čemur koli, se moraš prepričati, da razumeš vse posledice. Hudič je prevarant in vedno bo poskušal izkoristiti naivnost in pohlep.
Pomembno je biti zvest načelom vestnosti in poštenja. Mnogi se skušajo izogniti težavam ali doseči uspeh tako, da se odpovedo tem načelom. Vendar pa pogodba s hudičem opominja, da to ni prava pot. Kdor se odpove pravičnim načelom, se na koncu izgubi.

Kaj uči pogodba s hudičem?

• Svobodna volja. Imamo svobodo, da se odločimo, kaj bomo storili s svojim življenjem. Vendar pa se moramo zavedati, da imajo naše odločitve vedno posledice.
• Odgovornost. Odgovorni smo za svoja dejanja in za posledice, ki jih imajo na naše življenje in na življenja drugih.
• Ponižnost. Ne moremo nadzorovati vsega v življenju. Včasih se moramo sprijazniti s tem, da ne moremo imeti vsega, kar si želimo.

Pogodba s hudičem je močna zgodba, ki lahko pomaga razmisliti o pomembnih vprašanjih v življenju. Uči, da je pomembno biti previden pri svojih odločitvah, se zavedati posledic svojih dejanj in ostati zvesti pravičnim načelom.

Jedrska energija

Jedrska energija obljublja čisto in učinkovito električno energijo, zanesljivo oskrbo po konkurenčni ceni, zmanjšanje odvisnosti od uvoza energije, nizkoogljične vire energije, ogljično nevtralnost, omilitev podnebnih sprememb… Obljublja! Vse to je skoraj res. Je pa tudi res, da skoraj še nikoli ni zajca ujel. Cena jedrske energije je visoka, plačevalo jo bodo prihodnje generacije.

Vsekakor ima jedrska energija nekaj slabosti. Zagovorniki želijo slabosti minimizirati, pa vendar…

• Najprej pomislimo na jedrsko katastrofo, najbolj znani sta Černobil in Fukušima, pa še desetine drugih. Čeprav je majhna verjetnost, da se jedrska nesreča zgodi tudi v Sloveniji, bi imela katastrofalne posledice za Slovenijo, saj je Slovenija najmanjša jedrska država na svetu in zato tudi najbolj ranljiva.
• Drugo, na kar pomislimo, so radioaktivni odpadki. Uradno je ta količina visokoradioaktivnih odpadkov (VRAO) majhna. Jedrski strokovnjaki so znani po tem, da znajo zadeve opisati tako, da jih ne razumemo. Izrabljeno jedrsko gorivo oziroma VRAO obsega približno 550 ton urana in 6,8 ton plutonija (ReNPROIG23-32). Seveda, tudi druge radionuklide. Tudi, če bi bila količina VRAO majhna (pa ni), je treba upoštevati, da so nevarni milijon let.
• Tretje, na kar pa pozabimo, je človeški značaj. Mar je človeštvo zrelo za rabo jedrske energije? Obstajajo resna etična in moralna vprašanja, ki jih je treba obravnavati. Pohlep, napuh in lakomnost lahko do zlorabe jedrske energije za uničujoče namene, do zanemarjanja jedrske varnosti. Mar smo kot človeštvo sposobni ravnati z jedrsko energijo odgovorno in z veliko mero previdnosti? Ali lahko vzpostavimo močne mednarodne mehanizme za nadzor nad širjenjem jedrskega orožja in za zagotavljanje varne uporabe jedrske energije? Pomislimo, v 40 letih rednega obratovanja NEK niso uspeli zgraditi niti odlagališča za NSRAO niti odlagališča za VRAO niti zagotoviti denar za gradnjo teh objektov niti zagotoviti denar za razgradnjo jedrske elektrarne. Očitno so ves denar, ki bi ga morali nameniti ureditvi radioaktivnih odpadkov, zapravili sproti. Je to odgovorno vodenje jedrskega objekta?

Pomislimo na nova spoznanja, ki bi nas morala skrbeti.

Radioaktivni odpadki

Nevarnost radioaktivnih odpadkov in tveganja za prihodnje generacije so predstavljeni v resoluciji ReNPROIG23–32. Prelaganje odlaganja jedrskih odpadkov na zanamce je skrajno neetično. Generacija, ki ima koristi od uporabe radioaktivnih snovi, naj poskrbi za trajne rešitve, breme ravnanja z radioaktivnimi odpadki naj ne prelaga na naslednje generacije.

Stanje radioaktivnih odpadkov v Sloveniji je resno, zaskrbljujoče. Skladišče NSRAO je polno, na meji varnosti. Odlagališča NSRAO še ni in ga verjetno ne bo pred koncem desetletja. Odlagališča VRAO ni niti ni izbrane lokacije v Sloveniji. Začasno suho skladišče IG je omogočilo, da se problematika odlagališča VRAO preloži za 60 let, na naslednje generacije.

Namesto radioaktivnega hazarda lahko izberemo dvoje: skromnost in obnovljive vire energije.

Jedrski marketing in zavajanja

Jedrci, predstavniki jedrske skupnosti, znajo govoriti, kot bi rožice sadili. Pravijo, da jedrski odpadki niso večni. Kot je povedal bivši direktor Novšak, sčasoma mineralizirajo. Ta “sčasoma” pomeni milijon let, mesec gor ali dol. Človeštvo se začelo pred kakimi 200.000 leti v kraju Herta v Etiopiji (pojav modernega človeka) in ker vemo, da so pred 100.000 leti v naših krajih še živeli neandertalci, utemeljeno trdimo, iz vidika obstoja človeštva, da so jedrski odpadki večni. Slovenija je ena redkih, če ne celo edina jedrska država na svetu, ki nima urejenega odlaganja nobenih radioaktivnih odpadkov.

Radioaktivnih odpadkov se ne da znebiti. Teoretično se jih da predelati tako, da jih nastane manj , vendar po predelavi nastanejo še bolj nevarni. Jedrska energija je zato zlahka primerljiva s pogodbo s hudičem, vidimo paralelo. Trenutne koristi povzročijo trajno breme. Hudič bo vedno poskušal vzeti dušo, ki mu je bila obljubljena. Jedrski odpadki večno grozijo okolju, tudi ko bodo koristi od energije že zdavnaj zbledele. Trenutno ne obstaja nobena varna in trajna rešitev za problem radioaktivnih odpadkov.

Dolgoročne posledice

Pogodba s hudičem ima trajne, negativne posledice za človeško dušo, večne. Radioaktivni odpadki imajo trajne, dolgoročne negativne posledice na okolje, vključno na življenje ljudi, živali in rastlin, večne. Vidimo kakšno podobnost, kakšne paralele? Oboje povzroči trajno škodo v zameno za kratkotrajne koristi ali užitke.

Moralna vprašanja

Pogodba s hudičem se pogosto obravnava kot nemoralno dejanje, saj vključuje izmenjavo duše za materialne koristi. Uporaba jedrske energije sproža moralna vprašanja o tveganju in odgovornosti za prihodnje generacije. Paralele so očitne. Vendar pa obstajajo tudi nekatere ključne razlike med jedrskimi odpadki in pogodbo s hudičem:

• Pogodba s hudičem je hipotetična, medtem ko so jedrski odpadki realen problem.
• Pogodba s hudičem vključuje svobodno voljo in izbiro, medtem ko so jedrski odpadki stranski produkt tehnološkega procesa.
• Vsak posameznik se lahko odloči, ali bo sprejel pogodbo s hudičem. Pri jedrskih odpadkih posameznik nima moči odločanja.
• Jedrska energija je kot kredit, ki ga bodo vračale naslednje generacije. Obstaja možnost, da se bodo naslednje generacije znebile jedrskih odpadkov, medtem ko je duša, ki je bila izgubljena v zameno za hudičeve usluge, za vedno izgubljena, redke so pravljice s srečnim koncem.

Vzporednica med radioaktivnimi odpadki in pogodbo s hudičem je koristna za razmislek o tveganjih in posledicah rabe jedrske energije.

Pred referendumom

Medgeneracijska pravičnost je koncept, ki se nanaša na pravičnost med različnimi generacijami. V kontekstu radioaktivnih odpadkov se medgeneracijska pravičnost osredotoča na vprašanje, ali je pošteno, da sedanja generacija ustvarja radioaktivne odpadke, ki bodo nevarni milijon let in bodo bremenili prihodnje generacije.

Obstaja več argumentov za medgeneracijsko pravičnost v zvezi z radioaktivnimi odpadki:

• Načelo previdnosti: Ker ne moremo v celoti razumeti tveganj, ki jih predstavljajo radioaktivni odpadki za prihodnje generacije, je pomembno, da delujemo previdno in zmanjšamo količino odpadkov, ki jih ustvarjamo, ustvarjene odpadke pa varno odložimo.
• Pravica do čistega okolja: Prihodnje generacije imajo pravico do čistega in zdravega okolja, ki jim ga ne smemo onesnažiti z radioaktivnimi odpadki.
• Odgovornost: Imamo odgovornost do prihodnjih generacij, da jim ne zapustimo nevarnega in dragega problema, ki ga bodo morali rešiti.

Nekateri verjamejo, da je jedrska energija podobna pogodbi s hudičem, saj obljublja čisto energijo, vendar ustvarja nevarne odpadke, ki bodo trajno bremenili zanamce.

Drugi pravijo, da je jedrska energija nujen del rešitve podnebnih sprememb, kljub tveganjem in izzivom, ki jih predstavlja.

Smo nosilci družbene odgovornosti, da kot generacija, ki ima koristi od uporabe radioaktivnih snovi, poskrbimo za trajne rešitve in da bremen ravnanja z radioaktivnimi odpadki ne prelagamo na naslednje generacije.

Pomembno je, da se o tej temi informiramo, pogovorimo, oblikujemo svoje mnenje in sprejmemo odgovornost. Etično bi bilo, da ob izrekanju na referendumu pomislimo na okolje in na naslednje generacije, ne le sebično na trenutne lastne koristi.