IzpostavljenoJedrska energijaObnovljivi viriOhranitev narave

Razmišljanje o (ne)jedrski prihodnosti

Ta prispevek je spodbudila Nataša Luša, direktorica dela, ko je v Nedelovih 7 objavila svoja razmišljanja.

Razveselil sem se njene želje, saj si tudi sam želim prehod na obnovljive vire energije, brez fosilne in jedrske. Zato sem ji pisal.

natasa.lusa@delo.si
Pozdravljeni, gospa Nataša Luša,

glede razmišljanja o (ne)jedrski prihodnosti Slovenije se povsem strinjam z vami in vas razumem. Tudi sam želim, da bi opustili jedrsko energijo in uporabljali čistejše oblike pridobivanja in da bi trošili manj. Ne bi znal lepše povedati kot ste povedali vi in je objavljeno v Nedelu. 22.4.2023 na 2. strani. 
Vesel bom, če boste mojo priloženo nejedrsko pripombo objavili ali pa vsaj povzeli. Pričakujem, da me ne boste prezrli oziroma cenzurirali,  kot  že mnogokrat do sedaj.
Za dodatna pojasnila sem na razpolago. 

Lep pozdrav

Matjaž Valenčič, 24. apr. 2023

Nejedrska pripomba

Brez elektrike nas v nekaj tednih ne bi bilo več

Nedelo, 22. 4. 2023

Spoštovana gospa Nataša Luša,

Glede razmišljanja o (ne)jedrski prihodnosti Slovenije se povsem strinjam z vami in vas razumem. Tudi sam želim, da bi opustili jedrsko energijo, uporabljali čistejše oblike pridobivanja in da bi trošili manj. Ne bi znal lepše povedati, kot ste povedali vi in je objavljeno v Nedelu, 22. 4. 2023 na 2. strani, v rubriki Nedelovih 7.

Pa vendar bi bilo lepo, da svoje želje jasno poveste tudi v svojem kolektivu in da se v Delu nehate dobrikati jedrski energiji. Bralci imamo pravico do objektivnih informacij, zgolj objavljanje zagovornikov jedrske energije ni korektno.

Jedrci (tako imenujem zagovornike jedrske energije, ki jih združuje glasilo Jedrce) znajo odlično zavajati, širiti polresnice in groziti. Grožnjo dokazuje že naslov članka na 4. strani istega časopisa »Brez elektrike nas v nekaj tednih ne bi bilo več«, kakor je naslovila intervju z dr. Luko Snojem vaša novinarka.

Je pa, ob vseh neresnicah, ta intervju dokaz, da smo popolnoma nemočni proti jedrskemu lobiju. Dr. Snoj pove, da se za dobavo jedrskega goriva sklepajo dvajsetletne pogodbe, dolgoročne pogodbe se sklepajo tudi za vzdrževalna dela, da so cikli v jedrski energiji zelo dolgi. Tako bi tudi moralo biti. Praksa pa je popolnoma drugačna. Jedrci se požvižgajo na zakonodajo in nas vsakič znova presenečajo s politiko izvršenih dejstev. To dokazuje podaljšanje obratovanja NEK s 40 na 60 let, kjer so ključna dela za podaljšanje obratovanja (in za gradnjo JEK2) naredili pod krinko jedrske nadgradnje, brez dovoljenja za podaljšanje obratovanja.

Zavajanja

Jedrska elektrarna ni pripravljena na podaljšanje niti nima dovoljenja za podaljšanje, pa vendar nemoteno obratuje. NEK je do zdaj dobila (izsilila) zgolj okoljevarstveno soglasje za podaljšanje obratovanja NEK s 40 na 60 let (čeprav nisem prepričan, da je že pravnomočno), ni pa dobila dovoljenja za podaljšanje obratovanja. Morda ga bo dobila konec leta 2023, morda v začetku leta 2024, to nikogar ne moti. Izjavo ZEG o podaljšanju obratovanja NEK, ki zdaj obratuje nezakonito, ste prejeli, vendar je niste objavili. Dostopna je tukaj  https://zeg.si/novice/170/stalisce_in_komentar_zeg_na_okoljevarstveno_soglasje_st_35428_4_2021_2550_96/

Varnostni pomisleki in jedrsko izsiljevanje

Je podaljšanje obratovanja varno? Nikakor ne.

Prva pripomba je lokacija. NEK stoji na potencialno potresni prelomnici, lokacija v Krškem ni primerna za jedrske objekte.

Skladišče NSRAO je polno in ne more sprejeti novih jedrskih odpadkov, zato skladiščijo NSRAO v prostorih za rezervno skladiščno zmogljivost, namenjenih za primer izrednih dogodkov. S tem je varno obratovanje NEK ogroženo.

Hrvaška je dolžna prevzeti vse svoje radioaktivne odpadke do začetka leta 2025, vendar FOND NEK, ki je zadolžen za prevzem radioaktivnih odpadkov, s svojo neaktivnostjo dokazuje, da tega ne bo storil. Zanesljivo Hrvaška ne bo prevzela svojih NSRAO v zakonsko določenem roku. Že to je tako velika kršitev meddržavne pogodbe BHRNEK, da predstavlja oviro za podaljšanje obratovanja NEK s 40 na 60 let. To očitno nikogar ne moti. Še slabše je na področju IG in VRAO. Meddržavna komisija se odločila, da Hrvatom ni treba prevzeti in odpeljati IG in VRAO v zakonsko določenem roku, temveč ga bodo shranili na lokaciji NEK v suhem skladišču VRAO. Torej, Meddržavna komisija se je odločila, da bo kršila zakon BHRNEK, sprejet z  mednarodno pogodbo »Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v Nuklearno elektrarno Krško, njenim izkoriščanjem in razgradnjo in Skupne izjave ob podpisu Pogodbe med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v Nuklearno elektrarno Krško, njenim izkoriščanjem in razgradnjo (BHRNEK)«. Še več, po tem sklepu meddržavne komisije sploh ni več določenega roka, do katerega mora Hrvaška odpeljati svojo polovico VRAO. Dokler ne bo s hrvaško stranjo dogovorjen zavezujoč rok prevzema njene polovice VRAO, ni varno podaljšati obratovanja NEK.

Zaradi toplotnih obremenitev okolja in pregrevanja reke Save, ki je poleti 2022 dosegla 31 °C, predvideni omilitveni ukrepi niso primerni, že zaradi tega ni primerno podaljšati obratovanja NEK.

Pridobivanje dovoljenja za podaljšanje obratovanja NEK s 40 na 60 let je zgolj predstava za javnost. Agencija RS za okolje (ARSO) je leta 2020 sicer res odločila, da je za podaljšanje obratovalne dobe jedrske elektrarne NEK Krško s 40 na 60 let potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, glede na  odločitve sodišča EU in sodbo upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 2135/2018-17.

Dejansko NEK dokazuje, s politiko izvršenih dejstev, da ne potrebuje dovoljenja za podaljšanje obratovanja. Naložbe v podaljšanje obratovanja je NEK izvajal pod krinko varnostne nadgradnje, kar se tudi jasno vidi iz predimenzioniranega suhega skladišča VRAO. Najboljši dokaz, da NEK ne potrebuje dovoljenja za podaljšanje obratovanja, pa je dejansko obratovanje NEK, saj danes NEK nemoteno obratuje tudi po poteku redne 40-letne dobe, v 33. gorivnem ciklusu, ki bo trajal do pomladi 2024, 15 mesecev po poteku rednega obratovanja. Dovoljenja za podaljšanje obratovanja pa NEK (še) nima.

Jedrsko zavajanje

V objavljenem grafu »Proizvodnja električne energije, Slovenija, januar 2023«, ki prikazuje delež elektrike iz jedrske elektrarne 42,8 %, se vidi jedrsko zavajanje. Korektno bi bilo, da bi podatke SURS citirali točno. Delež elektrike iz jedrske elektrarne se nanaša na celotno, slovensko in hrvaško proizvodnjo NEK, slovenski delež je polovico manjši. Če bi bili podatki pregledno predstavljeni, bi videli, da so sončne in vetrne elektrarne v januarju 2023, ki je najslabši mesec za proizvodnjo energije iz OVE, dosegle že četrtino slovenske proizvodnje iz NEK.

Pri proizvodnji elektrike v nuklearni elektrarni je upoštevana tudi hrvaška polovica NEK. Torej gre v slovensko omrežje zgolj pol tega kar je zapisano. Druga polovica direktno v hrvaško razvodno omrežje. Približno 21 % elektrike, proizvedene v Sloveniji, je iz jedrske elektrarne. Bralci na to niso opozorjeni. Je to zavajanje ali zgolj ne-informiranje?

Jedrci vse pripravijo na dolgi rok in dobro premislijo, razen tistega, kar bi morali. Kot je rekel Miroslav Gregorič v Državnem zboru: “Prenagljeno in perverzno pa je zlasti to, da politika rine v gradnjo nove jedrske elektrarne, preden se pospravijo odpadki stare.“

Bi nam morala biti Francija za zgled?

Francija ima 56 jedrskih reaktorjev, od tega slabo polovico že skoraj eno leto nedelujočih. Trenutno deluje zgolj 55 % zmogljivosti jedrskih elektrarn (33,8 GW od zgrajenih 61,4 GW), druge stojijo zaradi okvar. Okvare so resne in ni obetov, da bi jedrske elektrarne lahko v doglednem času proizvajale dovolj elektrike.  Tudi zato so v Franciji vse glasnejši pozivi za prehod na obnovljive vire energije.

OVE in JE

Jedrci prepevajo  mantro, da je jedrska energija združljiva z obnovljivimi viri energije. To seveda ni res. Obnovljivi viri energije imajo veliko prednosti, hitro jih je možno postaviti, elektrika je relativno poceni, ne bremenijo okolja, vendar dinamika proizvodnje ni usklajena s potrebami porabnikov. Zato je treba zagotoviti sisteme za hranjenje in pretvorbo energije. Tega pa jedrska elektrarna ne omogoča.  Jedrska elektrarna proizvaja (ali stoji), ne more pa prilagajati svoje proizvodnje razpoložljivosti OVE. Pa tudi, če bi se odločili za novo nuklearko, mar bi 15 do 20 let čakali, brez elektrike, kot nas straši Snoj? Ne, ves ta čas bomo gradili naprave za rabo vseh primernih obnovljivih virov energije, uporabljali čistejše oblike pridobivanja elektrike in se naučili, da trošimo manj. Takrat, ko bi lahko bila JEK2 zgrajena, je ne bomo več potrebovali.

Za razliko od sedemdesetih, ko je bil vrhunec gradnje jedrskih reaktorjev, jih danes ne potrebujemo več, danes imamo izbiro, trajnostne vire energije. Glede na to, koliko gospodarskih, tehničnih in logističnih ovir stoji na poti gradnje varnih, učinkovitih in stroškovno konkurenčnih reaktorjev, jedrska industrija ne bo mogla dovolj hitro zgraditi nukleark, da bi zmanjšala emisije toplogrednih plinov za preprečitev najhujših učinkov podnebnih sprememb.

Majhni modularni reaktorji?

Stroški razvoja velikih jedrskih elektrarn so tako veliki, da so se pred dvajsetimi leti osredotočili na manjše enote, ki bi jih lahko množično proizvajali. Standardizirana serijska proizvodnja je postala ključ do znižanja stroškov na številnih tehnoloških področjih. Od tod želja, da bi tudi v jedrski industriji zmanjšati stroške z majhnimi enotami, proizvedenimi v serijah.

Obrambna industrija ima izkušnje z majhnimi reaktorji pri gradnji jedrskih podmornic in letalonosilk. Tega pa ni možno preprosto prenesti v civilni sektor.

Številni projekti za tako imenovane SMR (majhne modularne reaktorje) so neposredno ali posredno vojaškega izvora. Večinoma, s pretežno državno podporo, več startupov preizkuša nove zasnove, ki obljubljajo več varnosti in drugih prednosti. Vendar doslej niso bile izvedene nobene študije izvedljivosti in izdelani niso bili nobeni prototipi, ki bi lahko delovali – razen dveh ruskih SMR, katerih izdelava je trajala dvanajst let, kar je štirikrat dlje, kot je bilo sprva načrtovano.

Najdlje je danes verjetno podjetje NuScale Power. Moduli moči 77 MW uporabljajo konvencionalno tehnologijo lahke vode s spremenjeno geometrijo, ki ne potrebuje zasilnega hlajenja. NuScale po številnih zamudah upa, da bo prva elektrarna s šestimi moduli zaživela leta 2030. Vendar so načrtovani stroški močno narasli že pred začetkom gradnje, tako da je financiranje pod vprašajem.

Leta 2021 je obsežna študija nemškega »Zveznega urada za varnost ravnanja z jedrskimi odpadki« naštela 136 različnih zasnov in jih 36 podrobneje preučila. Tako kot druge študije je ugotovila, da zasnove brez vodnega hlajenja ponujajo zanimive prednosti, vendar vključujejo dolge razvojne čase in nova tveganja, zlasti pri razvoju goriva in postopkih ponovne obdelave, ki so pogosto potrebni. Samo za zamenjavo današnjih 400 reaktorjev bi bilo treba zgraditi do 10.000 reaktorjev SMR, kar odpira nova vprašanja o varnosti na lokaciji, transportu, razstavljanju, vmesnem in končnem skladiščenju ter odlaganju odpadkov.

Na splošno ni mogoče domnevati, da so SMR varnejši. Kot so že pokazale izkušnje s prvimi SMR v Rusiji in z zasnovami reaktorjev NuScale, bi lahko vse te negotovosti zahtevale dodatne ukrepe, ki bi povečali stroške. Zato obstajajo precejšnji dvomi, ali bi bili novi mali reaktorji – če bi bili izvedeni – stroškovno privlačni. SMR ne rešujejo težav jedrskih odpadkov. Dve vprašanji jedrske energije ostajata tudi z novimi zasnovami, množično ravnanje z umetno ustvarjenimi radioaktivnimi materiali, ki mora biti zagotovljeno tisočletja, in zadrževanje neprimerljivega uničujočega potenciala jedrskih verižnih reakcij. Ni verjeti, da bi bili zasebni vlagatelji in zavarovalnice pripravljeni prevzeti vsa s tem povezana tveganja, kot se običajno pričakuje pri drugih virih energije.

Energetika je preresna, da bi jo prepustili jedrcem

Jedrski strokovnjaki naj delajo svoje poslanstvo in naj se ne vpletajo v energetsko politiko države. Naj korektno in varno vodijo jedrske objekte in čim prej odpravijo napake, ki so jih storili. Rudnik urana Žirovski Vrh, ki je že desetletja zaprt, še vedno predstavlja jedrsko nevarnost. Prelaganje odlaganja jedrskih odpadkov na zanamce pa je skrajno neetično. Generacija, ki ima koristi od uporabe radioaktivnih snovi, naj poskrbi za trajne rešitve, breme ravnanja z radioaktivnimi odpadki naj ne prelaga na naslednje generacije. Je to preveč pričakovati od jedrskih strokovnjakov?

Zveza ekoloških gibanj Slovenije-ZEG

Matjaž Valenčič

24. 04. 2023

Epilog

Geslo “Vedeti več pomeni imeti moč”, ki krasi vsako naslovnico Dela, si marsikateri bralec ne predstavlja kot prevlado moči nad resnico. Glede na jedrsko zavajanje, ki seva tudi iz vašega medija, bi bilo primerno, da bi Delo svoje geslo posodobilo v “Povedati manj pomeni imeti moč“. Oblastniki imajo moč, ker cenzurirajo, zamolčijo in ohranjajo bralce v nevednosti.

Vsaj tako razumem molk, ki mi ga je naklonila direktorica Dela.

Sorodni članki

Konferenca trajnostne gradnje

Matjaž Valenčič

Virusi iz kanalizacije

Matjaž Valenčič

Pravilo 13

Matjaž Valenčič

Komentiraj