Jedrski marketing nas vsakodnevno bombardira z nebulozo, da nam ni živeti brez nove jedrske elektrarne, da bomo zaradi zamika odločitve za graditev drugega bloka krške jedrske elektrarne plačevali višje račune za elektriko in podobno. Hkrati pa nas obvešča, da je jedrska elektrarna varna in da, kot družbeno odgovorno podjetje, izpolnjuje svoje obveze. To je bila tudi vodilna misel članka v Dnevniku, na katerega smo odgovorili. Mnogokrat je jedrska cenzura preprečila objavo. Tokrat pa je bil naš komentar objavljen, kot da se nam je odprla razpoka v jedrski cenzuri. Hvala, Dnevnik. Seveda smo pismo za Dnevnik nekoliko skrajšali, sedaj objavljamo je celoten prispevek.
Pisma bralcev
V Dnevniku je bil 13. maj 2023 objavljen članek »Hrvaška bo del odpadkov iz NEK shranila na Škotskem ali v Franciji«. Članek je popolnoma razgalil neprimernost slovenskega jedrskega programa, nesramnost direktorja jedrske elektrarne, neodgovornost Uprave jedrske varnosti Republike Slovenije (URSJV), jedrsko izsiljevanje in podrejenost slovenske politike jedrskim jastrebom.
Slovenski (jugoslovanski) jedrski program se je formalno začel jeseni leta 1970, s podpisi slovenskega in hrvaškega vodstva, dejansko pa se je gradnja začela decembra 1974. Najkasneje takrat je bilo znano, kdaj in koliko radioaktivnih odpadkov bo nastajalo, kako jih bo treba začasno skladiščiti in nato trajno odložiti. Leta 1981 se je začela poizkusna proizvodnja, januarja 1983 pa 40-letno komercialno obratovanja NEK. Od takrat dalje so se začeli tudi kopičiti radioaktivni odpadki iz jedrske elektrarne.
Podrejenost jedrskemu hazardu
Slovenija in Hrvaška nista enakovredna partnerja v NEK. Lastništvo in delitev proizvedene elektrike je res dogovorjeno 50-50, vendar ima le Slovenija kot jedrska država mednarodne obveze in finančne posledice ob morebitni jedrski situaciji. Še več, hrvaška stran pogosto ovira naložbe v varnostne ukrepe, slovenska stran ji je, iz neznanih razlogov, popolnoma podrejena.
Dogovor, po katerem bi morala biti druga jedrska elektrarna na Hrvaškem v solastnini, enako kot NEK, so Hrvati enostransko preklicali. Menda je na tisti lokaciji zdaj zgrajena IKEA. S tem so Hrvati dokazali, da se obnašajo državotvorno, saj ne želijo imeti tveganih jedrskih objektov na svojem ozemlju.
Hrvati kršijo dogovor o prevzemu radioaktivnih odpadkov
NEK je dolžan varno začasno skladiščiti svoje radioaktivne materiale, skladno s standardi, ki veljajo v svetu. Za trajne rešitve končnega odlaganja sta odgovorni državi Slovenija (Agencija za radioaktivne odpadke -ARAO) in Hrvaška (Fond za financiranje razgradnje i zbrinjavanja radioaktivnog otpada i istrošenoga nuklearnog goriva Nuklearne elektrane Krško-FOND). NEK ob taki ureditvi sploh ni odgovoren za odlaganje radioaktivnih odpadkov in se obnaša, kot da ga to ne skrbi. Vendar pa bi moral NEK prenehati ustvarjati radioaktivne odpadke (ustaviti jedrsko reakcijo) takoj, ko je ugotovil, da odgovorni ARAO in FOND ne bosta prevzeli jedrskih odpadkov iz skladišč. Tega ni naredil. Radioaktivni odpadki v NEK se kopičijo. Skladišče NSRAO je polno, zato jih skladiščijo v stavbah, ki niso namenjene skladiščenju in to predstavlja povečano varnostno tveganje.
Čeprav mora Hrvaška po meddržavni pogodbi BHRNEK prevzeti svojo polovico radioaktivnih odpadkov do januarja 2025 (ne do konca leta 2025, kot piše v članku), se njeno vodstvo ves čas trudi, da jih podtakne Sloveniji, kot kukavičje jajce. Seveda ne bodo izpolnili svoje obveze, zgolj simbolično bodo prevzeli nekaj sodov nizkoradioaktivnih odpadkov (približno 15 % svojih NSRAO), ostale bodo brez sramu pustili v Sloveniji. Visokoradioaktivnih odpadkov pa sploh ne bodo prevzeli. S tem bodo povečali jedrsko varnostno tveganje v Sloveniji.
Jedrske “resnice”
Obrazložitev, ki jo je, kot piše v članku, povedal Lebegner: »Ob tem je bil leta 2015 s Slovenijo dosežen dogovor, da visokoradioaktivni odpadki in izrabljeno jedrsko gorivo ostanejo v Krškem. Letos so tam zgradili suho skladišče, prvi gorivni elementi so bili že prestavljeni iz bazena. Po dogovoru s Slovenijo bo gorivo tam ostalo do leta 2107,« je novo kukavičje jajce. Popolna neresnica.
O tem, da bodo hrvaški visokoradioaktivni odpadki ostali v Sloveniji do leta 2107, ni nobenega dogovora! Resolucija o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2023–2032 (ReNPROIG23–32) dopušča le, da ostanejo hrvaški VRAO v Sloveniji do leta 2043, z besedami: »Na podlagi veljavne meddržavne pogodbe in sklepov 10. seje meddržavne komisije iz julija 2015 lahko suho skladišče za skladiščenje slovenskega in hrvaškega dela IG deluje v okviru NEK na lokaciji NEK samo do konca podaljšane življenjske dobe NEK do leta 2043. Za skupno nadaljnje delovanje skladišča na lokaciji NEK je potreben dogovor med obema pogodbenicama.« Dogovora za skupno delovanje skladišča na lokaciji NEK po letu 2043 ni in besede Lebegnerja lahko razumemo kot nesramno izsiljevanje.
Še več, novi rok, do katerega mora Hrvaška končati s prevzemom in odvozom vseh svojih radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva z lokacije NE Krško, bi moral biti dogovorjen pred podaljšanjem obratovanja NEK s 40 na 60 let, ne na škodo Slovenije.
Po preteku redne obratovalne dobe obratuje NEK brez dovoljenja!
Sicer pa je podaljšanje obratovanja NEK še v zraku. Nepredstavljivo je, da NEK neovirano obratuje po preteku redne obratovalne dobe, brez dovoljenja za podaljšanje. Res je že pridobljeno »Okoljevarstveno soglasje za podaljšanje obratovalne dobe NEK s 40 na 60 let«, vendar mora NEK pred odobritvijo podaljšanja odpraviti množico projektnih pomanjkljivosti, ki jih zaradi tehničnih ali finančnih razlogov še ni bilo mogoče odpraviti. NEK je zastarela in dotrajana naprava ter ne ustreza sodobnim potrebam. Obseg struktur, sistemov in sestavnih delov, ki so vključeni v program staranja opreme, ni skladen z veljavnim varnostnim standardom IAEA. Nestrpno čakamo na tretji redni varnostni pregled.
Ni razlogov za jedrski optimizem
Neverjetno je, da jedrski znanstveniki, ki znajo cepiti atome, ne zmorejo pravočasno začeti in dokončati postopkov, nujno potrebnih za varno delovanje jedrskih naprav.
To, da bodo Hrvati prepozno in zgolj simbolno izpolnili svojo obvezo, hkrati pa še naprej ovirali varno delovanje jedrskega objekta v Sloveniji, ne more biti razlog za jedrski optimizem.
Katere države so za in katere proti jedrski energiji?
Trenutno so mediji polni obvestil, kako večina držav EU podpira jedrsko energijo, jedrske elektrarne. Menda tudi Slovenija podpira jedrsko energijo. To piše na spletni strani jedrska.si, uradnem promotorju jedrske energije, ki ne skriva, da ga finančno podpira jedrska industrija.
Slovenija ni podpornica jedrske energije. V NEPN 5.0 ne piše, da bi se Slovenija zavezala k rabi jedrske energije. Še več. Prenova NEPN enakovredno obravnava dva scenarija, OVE in OVE+JE, ob tem, da dopušča odločitev o novi JE do leta 2027. Kot je rekla državna sekretarka Tina Seršen, je vehementno trditi, da bomo rešili energetsko situacijo le z JEK2, če niti nimamo narejenih resnih strokovnih analiz na ravni države, ki jih pripravljajo zdaj. Šele celovite analize bodo pokazale, kako lahko dosežemo podnebne cilje pripravljene v okviru NEPN. Ta bo pred poletjem tudi javno razgrnjen, predstavljen pa bo tudi scenarij, ki bo temeljil 100-odstotno na OVE. Ta bo tudi pokazal ali zmoremo brez jedrske energije ali ne.
Hrvaška ni podpornica jedrske energije. Precej želja je bilo, da bi Hrvaška postavila svojo jedrsko elektrarno. Nekaj lokacij je že bilo izbranih. Podpisan je bil sporazum o skupni hrvaško/slovenski naložbi. Leta 2004 je bila sprejeta Resolucija o Nacionalnem energetskem programu, v kateri je Republika Slovenija podprla skupno izgradnjo nuklearne elektrarne na ozemlju Republike Hrvaške do leta 2015, Hrvaška je to enostransko preklicala. Sedaj Hrvaška pospešeno vlaga v obnovljive vire energije, načrtuje največjo sončno elektrarno v Evropi (1.200 MW). V nobenih hrvaških planih ni več jedrske elektrarne na Hrvaškem. Niti v sanjah. Bi pa Hrvati pristavili svoj lonček slovenskemu jedrskemu hazardu.
Ministrstvo želi biti promotor jedrske energije.
Neverjetno, a resnično. V osnutku Resolucije o jedrski in sevalni varnosti v Republiki Sloveniji za obdobje 2024-2033 (ReJSV-2) je zapisano, da bo imelo ministrstvo, pristojno za energijo, nalogo promocije uporabe jedrske energije, Direktorat za energijo pa bo kot “promocijski organ” skrbel za razvoj uporabe jedrske energije.
Ta zapis smo preprečili, bojimo pa se, da s tem nismo ustavili jedrskih ambicij naše vlade.
Jedrska energija: da ali ne?
Napačno vprašanje. Seveda jedrski lobisti vsiljujejo jedrski program. Kot bi spraševali tobačne tovarne: naj otrok kadi, da si pljuča okrepi? Na nivoju države (in ne jedrskih lobijev) je treba pripraviti zasnovo energetske oskrbe države. Sedaj, ko vemo, da jedrska energija ni prava rešitev, je treba takoj pospešeno uvajati obnovljive vire in odločiti, da druge nuklarke ne bo, ni treba čakati na leto 2027.
Je Slovenija jedrska država? Vsekakor je in bo ostala, dokler ne bodo varno in trajno odloženi vsi radioaktivni odpadki. Zato je treba vlagati v razvoj, izobraževanje kadrov in zagotavljanje jedrske varnosti.
