Energijska neodvisnost Jedrska energija Povzetki naših objav v drugih medijih

Razpotje energetike in interesov

Energetika je preveč pomembna, da bi o njej odločali politiki in preveč občutljiva, da bi jo vodili interesi posameznih vplivnih skupin. Komu torej zaupati dovolj modrosti in odločenosti, da nas bo usmeril na pravo pot? Kdo bo dovolj nepopustljiv, da strategije ne bo prilagajal željam lobistov? Kaj je vodilo energetske usmeritve v Sloveniji, vizija ali pro-vizija?

Vprašanja s poznim odgovorom

Pred pripravo prispevka EGES energetika na razpotju smo 5.9.2019 prijazno poslali Nuklearki nekaj vprašanj. Žal odgovorov nismo prejeli pravočasno, da bi jih vključili v tiskani prispevek v reviji EGES.

Nas odzivnost Nuklearke lahko skrbi? Na odgovor smo čakali točno 30 dni. Že na ducat enostavnih vprašanj ne uspejo hitro odgovoriti. Kako odzivni pa bi bili v primeru neprijetnega dogodka?

Objavljamo odgovore GEN Energija, ki smo jih prejeli 4.10.2019 in so na te  povezavi. Pravzaprav so odgovori za nekaj časa izginili s spletne strani, s pojasnilom, da je nekaj narobe.

Ali se v nuklearki večkrat kaj zalomi, pa mi tega ne zvemo?

Smeri razvoja

Slovenska energetska prihodnost je del globalne energetske prihodnosti, če to želimo ali ne. Nekaj časa se še lahko delamo posebneže in spodbujamo umazane fosilne in tvegane jedrske vire, potem pa bomo prisiljeni investirati v pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Lahko jih bomo zagotovili doma ter zaposlili domače roke in znanje. Je pa tudi druga (dražja in slabša) možnost, bomo dali denar tujcem, da pri sebi za nas zgradijo naprave za rabo OVE, v zameno pa bomo od njih kupovali čisto energijo. To je skladno z “Dolgoročno strategijo EU o podnebno nevtralnem gospodarstvu”[1]. Slovenija namreč podpira prizadevanje EU in držav članic za dolgoročno zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v skladu s cilji Pariškega sporazuma, zato podpira sprejetje ukrepov, ki bodo prizadevanja za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov pošteno porazdelili med sedanjo in prihodnje generacije, kakor tudi med različne države članice EU, da bi v celotni EU čim prej, na stroškovno učinkovit in družbeno pravičen način, dosegli cilj ogljično nevtralnega gospodarstva in družbe.

Torej, tujcem bomo plačali, da pri sebi zgradijo naprave na OVE in energijske vode do Slovenije, plačali bomo tudi za njihova delovna mesta in potem bomo plačevali prevzem energije.  Le kje bomo dobili denar, saj bodo naši delavci brez služb?

Odgovor na vprašanje, katero pot izbrati za energetsko oskrbo države, je enostaven. Na podobno vprašanje je odgovoril Deng Šjaoping: »Ni važno, ali je mačka črna ali bela, važno, da lovi miši

Osnova za razmislek o razpotju slovenske energetike je zadnji predlog »Resolucije o Energetskem konceptu Slovenije[2]« in interaktivna spletna stran EKS[3]. Oboje v duhu »Strategije razvoja Slovenije do leta 2030«[4] in dopolnjenega osnutka »Nacionalnega energetsko podnebnega načrta«[5].

Politika naj bi določila energetsko vizijo: »čisto, varno in dostopno energijo« ter ustvarila pogoje za uresničitev vizije. Od tu dalje je na potezi stroka. Kaže pa, da je vrstni red nekoliko pomešan.

Namesto da bi se v Sloveniji pogovarjali o virih energije in njeni rabi, o kakovosti življenja in o vplivih na okolje, ocenjujemo brezogljičnost in brezobličnost energije. Pravilni odgovor na vprašanje, kakšno energijo potrebujemo, je: »Energijo, ki je prijazna okolju in uporabnikom.«

Še ena pomanjkljivost se kaže v vseh slovenskih energetskih dokumentih: zelo blago govorijo o zmanjšanju rabe energije, zgolj skozi povečanje energijske učinkovitosti. Kot da sta pojem »učinkovita raba energije« oziroma kratica OVE nerazumljivi, pojem »varčevanje z energijo« nekaj nazadnjaškega, pojem »zmanjševanje rabe energije« pa naravnan proti razvoju in napredku družbe.

Smer je bila postavljena v Energetskem zakonu EZ-1. V začetku leta 2014 je državni sekretar mag. Bojan Kumer povedal: »Energetski koncept Slovenije (EKS) bo osnovni razvojni dokument na področju energetike, ki bo skladno z Energetskim zakonom (EZ-1) na podlagi projekcij gospodarskega, okoljskega in družbenega razvoja države ter na podlagi sprejetih mednarodnih obvez določal cilje zanesljive, trajnostne in konkurenčne oskrbe z energijo za obdobje prihodnjih 20 let in okvirno za 40 let.« Po zapletu bil Energetski zakon sprejet in naj bi bil operativen v celoti, s podzakonskimi akti, že leta 2010. Vendar vseh podzakonskih aktov niti EKS še ni. Zgodilo se je to, kar je napovedoval »Maraton EKS«[6], čisto nič.

Globalizacija in lokalna politika

Brez vizije, z zakonskim torzom, država nima ciljev zanesljive, trajnostne in konkurenčne oskrbe z energijo. Energetski zakon EZ-1 je z besedicama »nizkoogljične tehnologije« postavil jedrsko energijo na prvo mesto, v 5. členu pa jasno zapisal: »prehod na nizkoogljično družbo z uporabo nizkoogljičnih energetskih tehnologij«. So bili avtorji zakona nekoliko sramežljivi in zato niso v 557 členih zakona niti enkrat omenili besed »jedrska«, »atomska«, »nuklearna«? Kaj jih je pa motilo v starem energetskem zakonu iz leta 1999, da so izpustili dikcijo »Privatizacija ni možna v Nuklearni elektrarni Krško«?

Tukaj se jasno vidi, da je strah pred ogljikovim dioksidom močnejši od strahu pred jedrsko tehnologijo.

Pa vendar, v Evropi se jedrska tehnologija umika. Vse več je držav, ki so se zavezale k zapiranju obstoječih jedrskih elektrarn ali odstopile od načrtovanih investicij. Večletni finančni okvir EU (2021-2027) poudarja prehod v nizkoogljično družbo predvsem s spodbujanjem ukrepov za energetsko učinkovitost, spodbujanjem obnovljivih virov energije, razvojem pametnih energetskih sistemov in omrežij ter hrambe energije na lokalni ravni… Torej spodbuja prehod na čisto in pravično energijo, zelene in modre naložbe, krožno gospodarstvo, prilagajanje podnebnim spremembam… Brez evropskih podpor pa bodo v prihodnje gradnja in razgradnja jedrskih elektrarn. Tako bo tudi v Sloveniji.

Strah pred ogljikovim dioksidom

Ogljikov dioksid CO2 je nestrupen plin brez barve, vonja in okusa. Nastaja pri popolnem zgorevanju organskih snovi in pri celičnem dihanju, številni mikroorganizmi ga proizvajajo pri fermentaciji. Človek ga ustvari približno 0,85 kg/dan, 300 kg letno, 25 ton v svojem življenju! Na svetu nas je 7,7 milijard ljudi[7], ki ga skupaj ustvarimo samo z dihanjem 2.500 MIO ton letno, kar je 7% vseh svetovnih emisij CO2 iz fosilnih goriv. Koliko pa ustvarjajo živali?

Brez ogljikovega dioksida mi živeti ni, srce mi moje to veli, …

Rastline porabljajo ogljikov dioksid pri fotosintezi in sproščajo v ozračje kisik. Kisik in ogljikov dioksid se izmenjujeta in tvorita ogljikov cikel.

Z razvojem industrializacije so se močno povečali izpusti škodljivih snovi v zrak[8]. Emisije onesnaževal vplivajo na zdravje ljudi in na vegetacijo ter ustvarjajo toplogredni učinek v ozračju na podnebje našega planeta. Značilnost toplogrednih plinov (TGP) je, da absorbirajo dolgovalovno sevanje, s čimer vplivajo na sevalno  (toplotno) bilanco Zemlje. Koncentracija najpomembnejšega toplogrednega plina CO2 se je od leta 1750 povečala za okrog 40 %, od 280 ppm na 400 ppm. Precej znanstvenikov zagovarja stališče o antropogenem globalnem segrevanju. Vendar je videti, da je ocena o vplivu TGP pretirana in celo škodljiva, saj se del znanstvene sfere preveč osredotoča na TGP in povsem zanemarja druge povzročitelje globalnega segrevanja ter degradacije okolja.

ARSO opravlja meritve koncentracij različnih snovi v zraku, ki so najzanesljivejši pokazatelj stanja kakovosti zunanjega zraka na določenem območju. Na različnih merilnih mestih po Sloveniji opravljajo meritve sledečih onesnaževal: žveplovega dioksida, dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida, ozona, organskih spojin ter delcev PM10 in PM2,5. Skrbi nas pa le CO2?

Ogljikov dioksid je dežurni krivec, grešni kozel naše civilizacije. Črn dim, ki ga vsi prikazujejo kot izpust ogljikovega dioksida, so v resnici nezgoreli delci črnega ogljika in druge škodljive emisije.

Manj je več

Če nekoliko priredimo Newtonove zakone gibanja in apliciramo akcijo-reakcijo tudi na odnos človeka do okolja, je zadeva jasna. Karkoli storimo okolju, nam okolje vrne.

Pravilen odgovor je: »Ne, kljub podnebni potegavščini moramo ustvarjati boljši svet!« Delitev na „klimato-fanatike“ in „klimato-skeptike“ vodi v pat položaj, ki ga uspešno izkoriščajo podnebni poslovneži. »Climate Change Business Journal« ocenjuje letni strošek proti podnebnim spremembam na 1.500 milijard dolarjev. To je zadostni denarni tok, da pomislimo na novejši pregovor »Money Talks, Bullshit Walks!«. karikatura: Joel Pett

Raba energije vpliva na okolje, ga spreminja, bremeni. Vendar ne vsi energenti enako.

  • Fosilni viri so stari nekaj sto milijonov let in pod zemljo skladiščijo energijo, iz katere so takrat nastali. Ko bodo porabljeni, jih ne bo več. Poleg nekaterih prednosti imajo tudi pomanjkljivost: precej obremenjujejo okolje.
  • Obnovljivi viri izvirajo iz Sonca direktno ali posredno (sončno sevanje, energijske rastline, veter, vodotoki, energija valov…), iz gibanja Lune (bibavica) in iz središča Zemlje (geotermična energija). S pravilnim načinom rabe obnovljivih virov ne vplivamo na naravni tok energije, le malo jih preusmerimo in koristno uporabimo. Obnovljivi viri so trajni, ob trajnostni rabi.
  • Jedrska energija se pridobiva s sproščanjem toplotne energije ob cepitvi jeder v reaktorju. Sproščena energija je vir za proizvodnjo pare in posredno elektrike. Uran je težka kovina, v naravi v majhnih deležih v vseh skalah, tleh in vodi. Njegov izotop U235 se uporablja kot gorivo v jedrskih reaktorjih in v jedrskem orožju. Je šibko radioaktiven in ima dolg razpolovni čas (700 milijonov let). U235 je edini material v naravi, ki se cepi (fisija).

Nas osnutek EKS vodi v neodvisnost?

Vse tri predstavljene poti EKS so pomanjkljive, nesprejemljive, ne vodijo nas v neodvisnost[1].

  • »Uporaba obstoječih tehnologij« je scenarij, v katerem ne spremenimo ničesar. Elektrika iz obeh termoelektrarn je iz domačega in uvoženega premoga, premoga pa ni dovolj. Alternativa je zemeljski plin iz Rusije. Oba energenta, premog in zemeljski plin, sta fosilna energenta, ki obremenjujeta okolje. Nas lahko ta scenarij popelje v neodvisno, trajnostno, zanesljivo in konkurenčno oskrbo z energijo v prihodnosti? Prepričani smo, da ne.
  • »Opustitev premoga« je scenarij, v katerem po zaprtju jedrske elektrarne leta 2043, zgradimo novo. Uvoženi so tehnologija, oprema in gorivo. Domači pa so prostor, hladilna voda, del osebja in radioaktivno tveganje. Raba uvožene jedrske energije nas ne vodi v neodvisnost, temveč v hazard.
  • »Opustitev premoga in jedrske energije« je scenarij, v katerem je cilj 100 % proizvodnje električne energije iz OVE. Prehod na obnovljive vire je prikazan nepovezano, premalo ambiciozno in preveč energijsko potratno.

Ni prihodnosti za umazano energijo premoga ali tvegano energijo iz atomov. Pravilna pot, korekcija EKS, bi bila raba domačih, obnovljivih virov energije, uvajanje novih tehnologij, predvsem pa zmanjšanje zapravljanja z energijo. Vizija mora sloneti na domačih virih energije in na učinkoviti rabi. Namesto energijsko potratne, negotove in neučinkovite družbe postanimo energijsko samozadostna in učinkovita družba. Morda ta pot ne ustreza energetskim lobijem, je pa pravilna.

Osnovno vprašanje pri načrtovanju energetskih objektov mora biti: »koliko energije potrebujemo« in ne »koliko energije lahko porabimo«. Poudarek naj bo na energijski učinkovitosti, skromnosti in varčnosti. V Sloveniji porabimo na enoto družbenega proizvoda za polovico več energije, kot znaša povprečje v EU[2], kar pomeni, da je treba vsaj za tretjino znižati splošno porabo energije. Najcenejša in najčistejša je energija, ki je ne potrebujemo[3]. Prenehanje nepotrebnega trošenja ima takojšnje učinke, to izberimo. Namesto v megavate investirajmo v negavate[4].

Korekcija osnutka EKS je nujna iz dveh razlogov.

  • V osnutku je zapisano, da bi se težko približali cilju deleža obnovljivih virov energije na 27 % do leta 2030, vendar je ta cilj že povišan na 37 %. Če ga ne bomo dosegli, ne bo nič narobe, le razliko med doseženim in zahtevanim deležem obnovljivih virov bomo morali plačevati. Ko bodo naši odločevalci dojeli, da bomo povišan cilj dosegli tako ali drugače, bodo morda začeli razmišljati o zagotavljanju OVE doma. Namesto da birokrati govorijo, da se ne da, naj naredijo.  Kjer je volja tam je pot.
  • Negavati bodo pomagali doseči cilj 37 %. Če zmanjšamo rabo energije ter zmanjšamo fosilno in jedrsko energijo, se delež obnovljivih virov v končni rabi energije poveča. S pametnim zmanjšanjem rabe se poveča delež OVE.
Mlada švedska aktivistka Greta Thunberg[21], ki je sprožila mednarodno gibanje mladih za podnebno pravičnost, je nominirana za Nobelovo nagrado. Ona je ikona protestov proti podnebnim spremembam. In pogumno prizna, da ni klimatolog, le glasnik, ki ponavlja to, kar znanstveniki že desetletja sporočajo javnosti. Bo ostala navdušenka ali bo postala lutka v rokah okoljskih gurujev? Svetovna mladina s protesti opozarja, da je treba takoj in ambiciozno zmanjšati toplogredne emisije. Pred pol stoletja smo stali na barikadah in vpili: “Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče”. Zgodovina se ponavlja.

 

[1] Valenčič, Matjaž: Poziv k neodvisnosti, EGES 1/2019

[2] Marinček, Gorazd: Strokovni posvet; Maribor, 26. 8. 2019

[3] Valenčič, Matjaž: Energetska strategija, Kvadrati, 3. 10. 2016 https://www.vecer.com/naj-bodo-za-zgled-primeri-dobre-prakse-iz-nase-okolice-6242402

[4] Habjanič, Stojan: Namesto v megawatte, vlagajmo v negawatte https://sobotainfo.com/novica/lokalno/namesto-v-megawatte-vlagajmo-v-negawatte/110411

………….. se nadaljuje …………..

 

[1] https://www.energetika-portal.si/nc/novica/n/na-zasedanju-sveta-eu-za-energijo-razpravljali-o-dolgorocni-strategiji-za-podnebno-nevtral-4169/

[2] Resolucija o Energetskem konceptu Slovenije, predlog avgust 2018

[3] https://www.eks.si/

[4] https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/izvajanje-strategije-razvoja-slovenije-2030/

[5] https://www.energetika-portal.si/dokumenti/strateski-razvojni-dokumenti/nacionalni-energetski-in-podnebni-nacrt/

[6] Valenčič, Matjaž: Maraton EKS, EGES 1/2016

[7] https://www.worldometers.info/world-population/

[8] http://okolje.arso.gov.si/onesnazevanje_zraka

 

Sorodni članki

Toplotne črpalke za neodvisno Slovenijo

Matjaž Valenčič

2.000 W družba

Matjaž Valenčič

Zgodbica o Srečnem kraljestvu

Matjaž Valenčič

3 komentarji

NightLord 18. oktober, 2019 at 8:11

To, da gre evropa proti jedrski energiji niti ne drži popolnoma, niti samo po sebi ni dober argument proti njej Kar nekaj stvari smo pobrali iz evrope, pa to niso bile dobre rešitve in se zdaj tolčemo po glavi (bolonjski sistem npr.).
Tudi se ne bi strinjal, da je jedrska energija tvegana – statistično gledano, na proizvedeno kWh, je deleč najvarnejši vir energije. Res so se zgodile nesreče, a so imele na enoto kWh še vedno manj posledic (in smrti) kot hidro in termoelektrarne. Predlagam v branje Baniq dam failure. Ali pa “coal mine deaths per year” in potem primerjava s černobilom.

Jedrska ima tudi zelo veliko prednost – če postavimo eno jedrsko elektrarno na obstoječ sistem, smo praktično rešili problem. Sicer pa potrebujemo 1000+ sončnih elektrarn, za vsako svoje soglasje, okoljsko dovoljenje, za njih cca. 1000x toliko površine, cca. 6x trenutno zmogljivost daljnovodov (faktor izkoriščenosti JE je 90%, PV pa 14%), 6x moč transformatorjev, baterije, črpalne elektrarne… in vsega tega na tej skali še nihče ni naredil. Predvsem pa imajo potem baterije in tudi svoj (vprašljiv) okoljski odtis.

Ja, verjetno se da to narediti s soncem in vetrom. Ampak ne vemo zares kako in vemo, da bo zelo drago in zelo zahtevno, kar pa je najhujše, niti ne vemo kakšne posledice bo to imelo za okolje. Za razliko od sončnic in vetrnic jedrska energija se ukvarja s svojimi odpadki, prav tako pa je teh bistveno manj (2000t v 40 letih, za enako količino energije iz PV pa bo 370 000 ton samo odpadnih panelov).

A ne bi bilo bolj smiselno odločiti za jedrsko energijo, kjer vemo kaj lahko naredimo DANES, na trgu so možnosti, vemo da bo elektrika približno enake cene, vemo da jo lahko umestimo v prostor brez večjih posegov kot bi bili jezovi, elektrarne vetrnice in lokalna skupnost se strinja?

Reply
Matjaž Valenčič 18. oktober, 2019 at 16:02

Spoštovani NightLord!

Dopuščam nasprotna mnenja, hkrati pa si vzamem svobodo, da jih komentiram.
Lepo je, da se mnenja krešejo, ob iskricah lahko najdemo pravo pot. Vendar niso vsa mnenja pravilna, tudi če so tisočkrat ponovljena ali povedana na ves glas.
Objavljeni prispevek je povzet po članku v EGES Energetika na razpotju. Trdi, da je energetika preveč pomembna, da bi o njej odločali politiki in preveč občutljiva, da bi jo vodili interesi posameznih vplivnih skupin.
Jedrska energija se umika iz Evrope, to je dejstvo, tudi če ga zagovorniki jedrske energije zanikajo. To ne pomeni, da se morda ne bo vrnila v varnejši in čistejši obliki, ampak jedrska cepitev (jedrska fisija) ima preveč slabih strani, da bi obstala.
Glede ocene stopnje tveganja jedrskih elektrarn se podatki diametralno razlikujejo. Gen energija navaja le njemu všečne podatke iz časopisa Delo, povzete po Statista. Nasprotno pa Benjamin K. Sovakul argumentirano kaže na povsem drugačne podatke. Poleg tega pa ni dobro, da globalne vrednosti preslikujemo v naš prostor. Slovenija je najmanjša jedrska država na svetu in je zaradi tega tudi najbolj ranljiva. Jedrska katastrofa bi jo uničila, okoljsko in finančno.
Seveda ima jedrska energija določene prednosti, ima pa vsaj tri velike slabosti: ceno, zanesljivost in odvisnost. Cene jedrskih elektrarn gredo v nebo, zanesljive so toliko, kot je zanesljiv najšibkejši člen, odvisne pa so povsem od tuje tehnologije, znanja in energenta.
Na tisoče sončnih elektrarn ima več prednosti. Decentralizirana proizvodnja elektrike, tam, kjer jo potrebujemo, na obstoječih strehah, integriranih v obstoječa omrežja. Sisteme je možno integrirati, uporabiti je treba vse razpoložljive transportne poti. Recimo, elektriko iz sonca lahko pretvorimo v metan in jo transportiramo po plinovodih … O primernosti OVE pa poglej predlog EKS. Če še vse tri scenarije realno ovrednotiš, je »Opustitev premoga in jedrske energije« najboljši scenarij, v katerem je cilj 100 % proizvodnje električne energije iz OVE, dodelati je treba še zmanjšanje rabe energije, povezavo vseh možnih OVE in pretvorbo/hranjenje.
Slovenski elektroenergetski sistem deluje dobro glede na trenutne razmere. Kljub vsem pomislekom proti TEŠ6 in NEK ne zagovarjam njune takojšnje ustavitve. Je pa treba pospešeno uvajati OVE in hkrati zmanjševati splošno rabo energije (za faktor 4) ob enakem bivalnem standardu. Dokler vse sončne elektrarne (in obe vetrni) ne posegajo v pasovno proizvodnjo, so dobrodošle, ob sedanji centralizirani proizvodnji. Se je treba pa čim prej pripraviti, kam z bodočimi viški elektrike iz OVE in kako jih sezonsko hraniti. Je še dosti vprašanj. Črpalne elektrarne? Pretvorba v vodik in metan ter nazaj v elektriko? V sintetična goriva? Od kod dobiti elektriko iz OVE ponoči in pozimi, če ni vetra? Geotermalna energija, bioplin iz čistilnih naprav? Kako do pametnih omrežij? Kako integrirati e-avtomobile v pametna omrežja?
Res je jedrska opcija na videz najenostavnejša. Vendar najdražja in rizična. Poglej “Zakaj (ne) govorimo o novi nuklearki?” http://zaensvet.si/wp-content/uploads/2019/04/Zakaj-ne-govorimo-o-novi-nuklearki-1.pdf.
Pa oglasi se še kaj.

Matjaž Valenčič

Reply
NightLord 9. november, 2019 at 20:00

Malce je trajalo za kar se opravičujem, a sem želel podati res korekten odgovor in je seveda zahtevalo svoj čas.

Nasprotujoča mnenja je dobro komentirati, drugače tako nikamor ne pridemo. Bi pa jaz trenutno situacijo opisal nekoliko drugače.

Res je, da je energetika preveč pomembna, da bi o njej odločali interesi posameznih vplivnih skupin. Se je pa tukaj treba zavedati, da taka skupina ni le “jedrski lobij”, temveč obstaja tudi interesna skupina obnovljivih virov energije. Težko bi zanikali, da nas danes na vsakem koraku ne poskušajo prepričati, da so edina prava pot obnovljivi viri oz. predvsem sonce in veter in da v oglaševanje teh virov niso bile vložene velikanske vsote. Laično bi si tudi upal trditi, da skupno gledano veliko večje vsote, kot v oglaševanje jedrske energije.

Potem pa dalje, če po odsekih komentiram tole:

“Seveda ima jedrska energija določene prednosti, ima pa vsaj tri velike slabosti: ceno, zanesljivost in odvisnost. Cene jedrskih elektrarn gredo v nebo, zanesljive so toliko, kot je zanesljiv najšibkejši člen, odvisne pa so povsem od tuje tehnologije, znanja in energenta.”

1. Uran je tuj energent in ekonomsko rizičen

Res je, da z jedrsko elektrarno nismo povsem neodvisni, ker moramo uvažati uran, je pa tega zelo malo. 50 ton goriva na leto, gorivo pa predstavlja le 15% celotne cene elektrike. Dokaj dobro je to opisano tukaj:
https://bojanambrozic.com/2019/07/04/zakaj-bi-v-sloveniji-morali-zgraditi-novo-jedrsko-elektrarno/

Če bi hoteli bi lahko danes kupili 1000 ton goriva in imamo 20 let zaloge, nam je vseeno kaj se dogaja na trgih. Tako nekako kot je s sončnimi celicami, ki jih kupiš danes in se 20 let ne ukvarjaš z njimi. Potem pa jih je treba zamenjati, po novih cenah, za katere ne vemo kakšne bodo.

Zanimivo je, da smo pri nas imeli rudnik urana, pa smo ga zradi političnih interesov posameznikov (zelenih) zaprli. Danes bi bil profitabilen. V rudniku so še vedno zaloge, saj so te ostale neizkopane. Drži pa, da si bogatennja urana sami ne moremo privoščiti in bi tukaj vedno ostali odvisni od tujine.

2. Z jedrsko energijo smo odvisniod tujega znanja in tehnologije

Približno toliko, kot pri sončnih in vetrnih elektrarnah, nič več nič manj. Ne poznam namreč slovenskega podjetja ki bi izdelovalo sončne panele, pri tem pa posameznih celic iz polikristalnega silicija ne bi uvažalo. Te celice so skoraj tako kot uran – brez njih ne moremo nič, dobimo jih lahko samo v tujini, doma jih niti ne znamo narediti, niti za to nimamo opreme.

Brez tega najšibkejšega člena ne moremo nič. Edino kar nas rešuje pred “temo” je to, da ko jih enkrat kupimo, trajajo 20 – 30 let. Nisem tudi še slišal za slovensko podjetje ki bi na veliko izdelovalo razsmernike, regulatorje, optimizatorje za sončne elektrarne. Ne, tudi tukaj pridno vgrajujemo tujo tehnologijo. In s tem denar odteka v tujino, ne k nam. Edini denar, ki pri nas ostane, je denar trgovskih posrednikov in obrtnikov ki panele nameščajo.
V jedrski eleketrani je trenutno sicer zaposlenih 600 ljudi, velik del Slovencev.

3. Jedrska energija ni zanesljiva

Povprečni faktor izkoriščenosti JE je nad 90%, v Krškem okoli 94%. Nenačrtovana ustavitev je v zadnjih letih manj kot 1 na leto.
Rekordne sončne elekrarne pridejo pri nas na okoli 14%.Pri sončnih celicah pogosto za en dan ne moremo zagotovo napovedati kakšna bo proizvodnja, kar je lepo videti na SLO PV portalu pv.fe.uni-lj.si, kjer je vidna ocena. Ali pa na ELES-ovih podatkih, kjer so ocene pogosto +- 30 do 50%.

Res je, da jedska elektrarna ob menjavi goriva ne proizvaja elektrike in takrat potrebuje 100% rezervni vir tako kot sončna energija, a ima to prednost, da se lahko različne elektrarne med seboj uskladijo kdaj ne delujejo in naenkrat ne deluje le npr. 10% vseh JE v evropi. Tako potrebujemo samo 10% rezervnega vira, ne 100% kot pri sončnih (kjer žal nobena od njih ponoči ne dela, tudi če se tako dogovorimo). Če delamo remonte poleti v obdobjih nižje porabe, kar je zaradi takratne nižje cene električne energije stalna praksa v Krškem, je problem še manjši.

4. Jedrska energija je draga

Najdražjo elektriko pa imata Danska in Nemčija, ki zelo veliko stavita na OVE. Najcenejšo v evropi ima Francija s 75% deležem jedrske energije v proizvodnji elektrike. Norveška ne šteje, ker so blagoslovljeni z enormnim hidropotencialom, ki ga pri nas ni in ga ne moremo izkoristiti. Islandija ne šteje, ker ima tako geotermalno kot hidroenergijo, za nameček pa celo večje izpuste co2 na osebo, čeprav imajo 100% obnovljivo elektriko in je 80% vseh gospodinjstev priključenih na dalinjsko geotermalno ogrevanje.
(kar je zanimiv paradoks, očitno vse odpade na promet in ribištvo)

5. Obnovljivi viri so bistveno cenejši od jedrskih elektrarn

Dokler sončne elektrarne ne posegajo v pasovno proizvodnjo ni težav, vendar se bo to moralo zgoditi, če hočemo preiti na obnovljive vire kot bi si ti morda želeli. Brez poseganja v pasovno proizvodnjo ni mogoče zagotoviti 30% slovenske elektrike, s čimer bi lahko nadomestili za začetek TEŠ in ostale termoelektarne, nato pa po ambicioznih scenarijih še NEK.

Elektrika iz sončnih elektrarn je res poceni, takrat kadar sije sonce in če je porabljena na sami lokaciji. Trenutno so cene SE res tako nizke, da cena elektrike lahko doseže 30 €/MWh, kar je skoraj enako trenutni ceni elektrike iz Krškega. Kadar pa upoštevamo shrambe, se stvari zapletejo.

Da ne bom na pamet, poglejva številke:

Za trenutno stanje v Slo energetskem omrežju vzemiva leto 2018, za katerega je znana celotna elektro statistika za vse mesece. Proizvodnjo vseh elektrarn in porabu kot jo ima dokumentirano statistični urad in sme zbral v excel datoteki:
https://gofile.io/?c=SNFE1j

Notri je tudi izračunano koliko smo bili v posameznih mesecih uvozno odvisni in koliko bi bili če bi ugasnili termoelektrarne. Upoštevana je samo 1/2 NEKa ker polovica ni naša.
Če odstranimo vse termo vire (ne jedrske), moramo letno nadomestiti 5813 GWh. To je 663 MW povprečno.

Recimo da imamo za to na mizi trenutno dve z vidika proizvodnje na voljo dve enakovredni brezogljični opciji. Sta sicer za trenutno porabo cca. 35% predimenzionirani, ampak dajeta obe enako energije. Prav tako omogočata nadaljno elektrifikacijo prometa in transporta.

a) 1000 MW blok v Krškem za, kolikor obljubljajo, 5 miljard €
Dela elektriko (z upoštevanimi remonti) v povprečju z 90% moči, se pravi efektivno 900 MW.Življenjska doba elektrarne je 40 let (verjetno bodo to v krškem podlajšali na 60), to pomeni amortizacijo 125 milijonov/letno.

b) 6430 MW sončnih elektrarn po 800€/kW je 5,14 miljade €
Delajo res dobro s povprečno s 14% moči, kar je efektivno 900 MW.
Življenjska doba elektrarne je menda 25 let, amortizacija 205 milijonov/letno.

Tukaj sem v obeh senarijih upošteval najboj optimistični oceni strioška. Sončne elektrarne priklopljene na omrežje se postavljajo po vsaj 1000€/kW, verjetno pa bi bil/bo tudi 2. blok v Krškem nekaj dražji. Taki podražitvi obe opciji prineseta na 6 mrd, kar se sliši realno.

Ampak ok, sončne elektrarne po začetni investiciji delajo zastonj, Krško pa ne.
En remont z gorivom in vsemi posodobitvami opreme vred, na 18 mesecev stane 100 milijonov €. To je 67 milijonov / leto. Seveda so v NEK ljudje tudi zaposleni in tudi to stane, ampak dvomim, da pri 6300MW sončnih elektrarn zaposlenih ne bi imeli. Ker pri sončni energiji vedno obljubljajo veliko večje število delovnih mest, sklepam da bodo tam stroški dela celo višji. Denimo, da so pri obeh enaki in ta del zanemarimo.

Torej:
– Po investiciji v elektrarno sta obe opciji primerljivi
– jedrska elektrarna na leto pride 125 + 67 = 192 milijonov/leto
– sončne elektrarne pridejo 205 milijonov/leto

Še vedno sta obe opciji povsem primerljivi in nobena ne odstopa bistveno, niti jedrska ni pretirano draga oz. izgleda celo nekoliko cenejša. Amapk zakaj bi šel v JE, če so sončne elektrarne primerljivo drage?

6. Obnovljivi viri so poceni, tudi če upoštevamo ceno shrambe

Zdaj je čas za drugi zavihek v excelovi preglednici, kjer po mesecih seštevam koliko je bil skupni primankljaj od začetka leta do tekočega meseca.Tukaj ne računam koliko shrambe bi potrebovali, da bi s soncem zagotavljali pasovno energijo, temveč koliko da bi zagotavljali dejansko porabo na omrežju. Povprečeno čez cel mesec sicer, pa vendar dejansko porabo.

Čeprav so po scenariju b) sončne elektrarne 35% predimenzionirane glede na naše potrebe, smo februarja 810 GWh v minusu. To je točno toliko, kolikor shrambe rabimo.

Pa za to vzemiva dve opciji, kako pokriti teh 810 GWh shrambe:

a) Črpalne elektrarne. Kakor vem je to danes najcenejša oblika shrambe energije. Tako z vidika izkoristka (>75%), kot cene in trajnosti (števila ciklov polnjenja/praznjenja).

ČHE Avče shrani približno 2,8 GWh in ima moč 185 MW v generatorskem načinu, stala pa je 120 milijonov evrov (po današnjh cenah. Da bi lahko shranili 810 GWh rabimo 290 takih elektrarn, da lahko črpajo z 4000MW presežne elektrike poleti pa samo 21.Recimo da je večina cene elektarne v turbinah in geneatorjih, ne v jezeru kjer imamo shrambo, zato optimistično denimo da jih rabimo samo 100. Kam jih bomo dali, recimo da ni vprašanje in da imamo dovolj lokacij z 500m višinske razlike.

To znaša skupno 100*120 mio € = 12 miljard € (!)
To je še trikrat toliko kot celotna vrednost sončnih elektrarn!

Od tu lahko sklepamo, da bo sončna elektrika v povprečju vsaj 4x dražja od jedrske.

b) Teslini akumulatorji.

Velika in slavna avstralska baterija z 129 MWh je stala okoli 100 milijonov USD (80 milijonov €). Za naših 810 GWh bi rabili 6280 takih baterij.

To bi stalo 6280*80 milijonov € = 502 milijard (!!!)
To mislim da se strinjamo, da ni opcija.

Tudi če gre cena baterij kdo ve kako dol za 90%, je to še vedno 50 milijard.
Elektrika bo tudi ob takem maloverjetnem padcu cen še vedno 12x dražja od jedrske.

c) Vodik? Metan?
Ne vem, pojma nimam koliko taka tehnologija stane, morda lahko tukaj pomagate vi, te podatki me zelo zanimajo.
Upoštevajte pa prosim pri tem izkoristke, ki niso ranga 75% kot pri ČHE in 90% kot pri baterijah, ampak bolj okoli 50- 60%. Kar potem pomeni, da rabimo še več elektrarn za kritje potreb in še večjo konično moč prenosnega omrežja in shrambe.

d) Shramba elektrike v drugi obliki energije

Recimo toploti? Bi šlo do neke mere, glede na to da porabimo velik del energije samo za ogrevanje. Ampak to zahteva veliko politične volje in boja proti lobiju toplotnih črpalk, da bi namesto njih začeli graditi omrežja dalinjskega ogrevanja, ki lahko imajo velikanske hranilnike toplote, povsod kjer se to da.

7. Pametna omrežja nas lahko rešijo

Pametna omrežja nam bi lahko pomagala pri izravnavi dnevnih nihanj, ne pomagajo pa toliko pri sezonskih nihanjih in tukaj se moramo zavedati, da gremo trenutno ravno v napačno smer.

Spodbujamo elektrifikacijo ogrevanja in s tem povečujemo porabo elektrike, takrat ko je sončne elektrarne (kot naš edini vir ki je res v izobilju) dajejo najmanj energije. Ne samo, da ne delamo “demand-response”, delamo celo “negative demand-response”. Gremo celo tako daleč, da oglašujemo “samooskrbno” ogrevanje s fotovoltaiko (npr. 95kW blok v radencih), kjer nam net-metering omogoča poceni ogrevanje, nihče pa ne plača shrambe elektrike za zimo

Potrebe po elektriki ustvarjamo takrat, ko jo najtežje dobimo. Lahko bi poletno presežno energijo shranili v obliki toplote, vendar trenutno v to ne gremo, ker je danes v imenu energetske učinkovitosti bolj moderno imeti toplotno črpalko kot daljinsko ogrevanje, pa čeprav v velikih mestih kot sta Ljubljana in Maribor kjer je gostota poselitve velika in bi se to lahko splačalo.

9. Kombinacija sonce + veter + drugi viri (biomasa)?

Je bolj obetavno in optimistično, ampak vredno ločenega članka. Moj email tako imate, pišite če bi vas zanimalo.

Če povzamem:

– Jedrska elektrarna nas pride 5 miljard €, tudi če se podraži za 2x 10 milijard €, države z velikim deležem jedrske energije obstajajo, uspešno upravljajo elektroenergetske sisteme in tehnologija je preizkušena in zanesljiva. Vsaj približno vemo koliko to dejansko stane.

– Sončne eleketrarne + shramba nas pride po najbolj optimističnem nerealnem scenariju s ČHE 17 milijard €, po daleč najbolj optiističnem z baterijami 50 milijard €. Države ki bi tako velik delež energije zagotavljale s SE ne obstajajo, tehnologija ni razvita, ne vemo kako se to obnaša v praksi. Ne vemo koliko to v praksi stane.

V primeru, da se odločimo za JE, nam ostane 7 mrd € več, da jih investiramo v izolacijo hiš, zamenjavo kurilnih naprav, električne avtomobile, celotno elektrifikacijo železniškega prometa, energetsko sanacijo, ykarkoli.

8. Zakaj vse to pišem?

Ker sem nekoč tudi sam verjel v idealno sliko obnovljivih virov, dokler se nisem naučil računati in sam investiral v nekaj panelov. Imam večletne z dejansko otočno elektrarno (na zelo mikro skali, akumulatorji + celice, brez omrežja) in te stvari me veselijo. Ko bodo finance dopuščale bom postavil samooskrbno hišo, ne z NET-meteringom ampak z akumulatorji.

Žal pa matematiki celo jaz kot entuziast ne moram ubežati. Da lahko vedno kadar se mi zahoče uporabljam računalnik in luči na sončno energijo brez drugih virov, potrebujem za skoraj 10 dni zaloge in cca. 400% predimenzionirane celice, kar pomeni da poleti zelo velik delež energije vržem stran, samo da krijem zimske minimume. Pa si predstavljajte zgraditi to na omrežni skali.

Mislim da bi morali tukaj zaupati številkam in ne čustvom. Čeprav se sončne elektrarne in vetrnice slišijo dobro, bomo samo z njimi finančno zelo težko prišli skozi. Jedrske elektrarne niso brez minusov, nesreča se lahko zgodi, številčno gledano pa so edina realna brezogljična opcija oz. edina, ki si jo trentutno lahko privoščimo.

Res bi jedrska elektrarna v primeru nesreče lahko pomenila bankrot države, a je tam to hipotetično in zelo malo verjetno, med tem ko računi zgoraj kažejo, da bomo z nam dostopnimi obnovljivimi viri (torej soncem) bankrotirali skoraj zagotovo.

Sploh če podnebno krizo jemljemo kot najvišjo prioriteto, se ne zdi smotrno ubrati poti, ki je nekaj velikostnih redov dražja od uveljavljene in preizkušene rešitve, je tehnološko bistveno kompleksnejša in zahteva več okoljskih virov (surovin in površine) od jedrske energije.

Moje ime vam glede na e-naslov ni skrivnost, ostalim pa se ne želim izpostavljati.

Reply

Komentiraj

UA-149436393-1