Obnovljivi viri Varovanje okolja Zgodbice za lažje razumevanje Zgodovinski pogled

TEŠ6 ali obnovljivo

Odkar so mi pokazali globalno ogrevanje, čutim lokalno ohlajanje.

Pogled v zgodovino, v leto 2010, kaže na napake državne energetske politike. O tem smo pisali, opozarjali, protestirali … Je bilo zaman? Upam, da ne, da smo se iz teh napak končno nekaj naučili. Preberi članek TEŠ6 ali obnovljivo, premisli in ukrepaj. Odločitev naj temelji na trajnostnosti. Tudi najboljše je možno izboljšati.

Na napakah se učimo!

Pametni se učijo na tujih napakah, mi pa imamo svojih dovolj, da se učimo na njih. Če se ne naučimo, jih pač ponavljamo. Koliko popravcev je dovoljeno, koliko se spodobi? Jedrska energija brez odlagališč, prepuščanje energetske politike trgovcem, energetska odvisnost, strateške napake pri oskrbi s plinom, kaotična privatizacija energetske infrastrukture, oviranje OVE, ustvarjanje dežele odpadkov, mnogo malih korupcij

Vsak predsednik vlade se obnaša, kot da je država njegova last in da jo sme prepustiti jedrskim lobistom. Po letu 2006 so predsedniki vlad odločali, katero nuklearko bo Slovenija zgradila. Kolikor smo imeli predsednikov, toliko je bilo predlogov. Pravzaprav je bil en favorit več, saj je predsednik morale in etike dve leti zagovarjal francosko, dve leti pa kitajsko nuklearko. Pred in po tem pa so vabili Nemce, Američane, Ruse in še koga ter z njimi podpisovali memorandume ali pisma o nameri ali zgolj provizije, nerodno zapisane v javnih naročilih.

375.000 € – Contract on the Provision

Jih nič ne izuči?

Je mogoče, da smo na korupcijo imuni? Gledamo stran ali celo čakamo, da nam padejo drobtinice z bogatinove mize?

Marsikatera pripoved o korupciji se sliši nevsakdanje, izmišljeno. Verjetno so vse resnične. Le resnica je dovolj nenavadna. Groteskna, šaljiva, hudobna, sočutna ali skrita. Domišljija je zgolj odsev resnice, v marsikateri podrobnosti jo skuša prekašati, kot celota pa je pohabljena, nekaj ji manjka. To, da so uspešnimi pisci zgodb sodniki, novinarji, odvetniki, zdravniki, politiki, duhovniki, popotniki ali tihi poslušalci, ki pazljivo  srkajo in beležijo dogodke, ni naključje. Marsikdo črpa nevsakdanje dogodke v vsakdanjem življenju, na sprehodu preko tržnice, pri postanku v gostilni ali v svojem delu. Novice, ki jih objavljajo občila,  so že potvorjene, saj gredo skozi sito žanra, marketinških potreb, uredniške politike in razpoložljivega prostora med oglasi. Neredko imajo tudi pisci novic očala z neobičajno dioptrijo ali zatemnjena stekelca, morda celo plašnice, le na ta način neobremenjeno upoštevajo pravila samocenzure. Cenzura sploh ni potrebna, če je cenzor vstopil že v gene v teh desetletjih strahovlade in malih korupcij.

Zanimivo je, da je v slovenščini korupcija edninski samostalnik. Množičnega pojava, na katerega so danes že mnogi imuni ali pa so se mu prilagodili, ne pozna niti zakonodaja. Ali se sploh da še kaj urediti brez korupcije? Kje je meja med lojalnostjo in korupcijo, pokončnostjo in klečeplazenjem? Kakšen je značaj takega naroda? Bo tudi o tem nastala kakšna zgodbica ali se bo končalo brez epiloga? Ne nazadnje, je slovenska poštenost resnica ali mit?

Sorodni članki

Zakaj jedrska energija ni magična rešitev?

Matjaž Valenčič

Izbira toplotne črpalke

Matjaž Valenčič

Brez straniščnih vonjav

Matjaž Valenčič

Komentiraj