Ste se kdaj vprašali, zakaj je v slovenski kulturni zavesti Dedek Mraz – tisti mogočni, modri starec iz gora – preživel vse politične sisteme? Ker predstavlja arhetip modrosti in naravne neodvisnosti. Tudi danes bi se morali učiti iz preteklosti, zlasti pri preskrbi z energijo.
Danes, ko nam direktor ELES-a Aleksander Mervar napoveduje “nujno” zvišanje omrežnin in dramatična nihanja cen, se zdi, da smo na pragu novega fevdalizma. Postajamo “elektro-odvisniki”, ujeti v omrežje, ki nam namesto svobode prinaša nove dajatve.
Urbane legende o nočnih cenah
Aleksander Mervar napoveduje: podnevi bo elektrika poceni (zaradi sonca), ponoči pa ekstremno draga, ker jo bodo proizvajale plinske elektrarne. Energetski vrh nam sporoča: omrežje poka pod težo toplotnih črpalk in električnih avtov. Rešitev? Višje položnice za “drage državljane”. A za to grožnjo se skriva strah. Strah pred tem, da bi ljudje z energetsko demokracijo postali zares neodvisni. Počakajte malo! Mar nimamo jedrske elektrarne v Krškem, katere slovenska polovica ponoči zadošča za večino slovenske porabe? Zakaj bi to elektriko plačevali ekstremno drago?
Resnica je boleča: slovenski potrošniki imamo od slovenske polovice nuklearke zelo malo. Njena poceni elektrika je namreč prodana v tujino prek terminskih pogodb za leta vnaprej. Slovenski odjemalci nimajo neposredne koristi od nizkih proizvodnih stroškov JEK, saj se energija prodaja na slovenskem trgu po evropskih cenah. Mi, “dragi državljani”, smo ostali le s stroški vzdrževanja, tveganji in vprašanjem radioaktivnih odpadkov, ki bo bremenilo tudi prihodnje generacije. Od naše nuklearke tako najbolje živijo slovenski in tuji preprodajalci. Ti špekulanti poceni jedrsko energijo kupijo na papirju, jo preprodajo čez mejo, nam pa jo ponoči “prijazno” ponudijo nazaj po zasoljenih cenah plinskih elektrarn.
Najcenejša energetska infrastruktura je pogosto tista, ki je ni treba zgraditi. Zmanjševanje izgub, pametno upravljanje porabe in razpršeni hranilniki lahko bistveno zmanjšajo potrebo po delu novih omrežnih investicij.
Sončne elektrarne so temelj elektro demokracije. Gospodinjstvo je s sončno elektrarno 33-% neodvisno, z dodanim akumulatorjem celo 66 %. Zakaj bi torej potrebovali milijardne naložbe v kable, če bi se lahko stabilizirali “od spodaj”? Odgovor je preprost: če bi se ljudje odklopili od njihovega “stikala”, monopolisti izgubijo moč.
Recept proti energetski revščini: Digitalna gmajna
Namesto da država energetskim revežem meče kosti v obliki energetskih bonov (denar, ki gre takoj nazaj k istim elektro trafikantom), predlagamo radikalen preobrat: Socialne energetske zadruge.
- Javne strehe ljudem: strehe šol in občin, občinskih in javnih stavb naj bodo za sončne elektrarne (sončnice) tistih, ki si jih ne morejo privoščiti – za energetske reveže.
- Akumulator kot šah-mat špekulantom: Vsako revno gospodinjstvo naj dobi primerno zmogljiv akumulator. Takšen akumulator se polni počasi, skoraj neopazno, podnevi (ko je sonce ali poceni elektrika) in ponoči (ko so viški). Morda se polni 20 ur na dan z minimalno, skoraj neopazno močjo (npr. 1 kW). Ko elektro trafikanti dvignejo cene, reveži preprosto preklopijo na svoje baterije za lastno rabo ali, še bolje, prodajo elektriko v omrežje po višji ceni. In take baterije so že svinjsko poceni – natrijeve bodo stale le nekaj deset evrov na kWh. To ni utopija. To je napoved vodilnih svetovnih energetskih analitikov. Kar je pa najlepše, stabilne baterije trajajo desetletja, zapisati jih je treba v oporoko.
Tehnični upornik: Kako sesuti diktat moči
Gospodinjstva s svojimi akumulatorji zmanjšajo svojo konično moč na približno desetino. Ko elektriko za energetske reveže dobavljajo sončne elektrarne ali hišni hranilniki elektrike, energetski reveži ne trošijo skoraj nič. V času konic bistveno zmanjšajo odjem iz omrežja. Sistem je razbremenjen, špekulativni model visokih cen izgubi del svojega vpliva.
To je energetsko staroverstvo v praksi. Naši predniki so poznali “vaško gmajno” – skupni pašnik, ki je preprečil stradanje živine. Socialna energetska zadruga je sodobna “digitalna gmajna”. Sonce je skupno, javne strehe so skupne, naj bo oboje v skupno dobro.
Distribuirani hranilniki ne morejo v celoti nadomestiti elektroenergetskega sistema, lahko pa bistveno zmanjšajo konične obremenitve, povečajo lokalno samooskrbo in odložijo del dragih omrežnih investicij.
Zakaj se monopolisti bojijo sončnic?
Energetski lobi se ne boji preobremenjenih kablov. Boji se praznih žic. Boji se scenarija, v katerem bi energetski revež s svojo sončnico in akumulatorjem postal neodvisen igralec, ki mu ni mogoče vladati s strahom. Bojijo se, da bi ljudje ugotovili, da akumulatorji, ki prevzemajo viške sončne elektrike ali se ob oblačnih dneh počasi polnijo, dejansko rešujejo omrežje. Z energetsko demokratizacijo postane mnogo omrežnih investicij nepotrebnih. Tako se zmanjša ali odloži potreba po delu omrežnih investicij, marsikatera milijardna investicija v beton, daljnovode in jedrsko elektrarno je odveč. Od teh investicij bi najbolj profitirali gradbeni baroni in elektro špekulanti, da koruptivnih tveganj ne omenjamo. Tisoči sinhrono upravljanih gospodinjskih baterij lahko delujejo kot virtualna elektrarna, ki omrežje stabilizira od spodaj navzgor.
Čas je, da nehamo biti »metanski« in »elektro« odvisniki od njihovega “stikala”. Čas je, da energetsko neodvisnost vrnemo tistim, ki jo najbolj potrebujejo, ranljivi populaciji. Če parafraziramo staro modrost: prava moč ni v tistem, kdor drži stikalo, ampak v tistem, ki stikala ne potrebuje. Prihodnost energetike ni le v novih daljnovodih, temveč tudi v tisočih majhnih hranilnikov, ki ob sinhronem delovanju zmanjšujejo konice porabe in pomagajo stabilizirati sistem.
Smo pred odločitvijo:
Energetski prehod distributerjev ni presenetil čez noč. Presenetilo jih je predvsem to, da se je zgodil zares. Sedaj pa vsi občutimo težave, ker omrežje ni bilo pravočasno prilagojeno dvosmernim tokovom energije in razpršeni proizvodnji.
Čas je, da izberemo novo energetsko politiko.
Ali bomo še vedno gradili:
- centralizirano,
- kapitalsko intenzivno,
- od zgoraj navzdol,
ali bomo prevzeli sonaravni koncept razpršene proizvodnje:
- bolj lokalno,
- fleksibilno,
- z aktivnimi odjemalci.
To je legitimna evropska energetska debata.
Zagovarjamo vmesno pot: poudarek na razpršeni proizvodnji, obstoječe centralne sisteme pa ohraniti in prilagoditi, ne ukiniti.
Kaj pa ti praviš?
Podoben članek z naslovom (RAZPRAVA) Od energetske revščine do energetske demokracije je objavil Večer.
Komentiraj. Naj se sliši tvoj glas v razpravi. In še geslo nejedrske skupnosti: Bodi aktiven, da ne boš radioaktiven!
1 komentar
V zadnjem času smo slišali kritike, da so baterije “potratne”, ker se pri polnjenju in praznjenju izgubi okoli 10 do 15 % energije. A poglejmo resnici v oči – tisto, česar vam “elektro trafikanti” ne povedo, je fizikalna bilanca celotnega sistema.
Bitka izgub: Baterija proti daljnovodu
Res je, akumulator ima svoje izgube. A veste, koliko energije se izgubi na poti od centralne elektrarne (npr. Krškega ali Šoštanja) skozi transformatorje in kilometre žic, preden pride do vaše pečice? Izgube v slovenskem omrežju znašajo med 5 in 7 %.
Če energijo proizvedete na svoji strehi (sončnica) in jo shranite v svojo baterijo (LFP tehnologija), izgub v omrežju praktično ni. Teh 10 % izgube v bateriji je zanemarljiv strošek v primerjavi s stabilnostjo, ki jo s tem dobi celotna država. Baterije sicer ne proizvajajo elektrike – so le “shrambe” – a so ključ, da lahko od marca do oktobra vso Slovenijo poganja izključno sonce, medtem ko naše reke (HE), veter in geotermalni viri poskrbijo za stabilno osnovo.
Projekt 500.000 akumulatorjev: Tri poti države
Pri vprašanju, kako opremiti pol milijona gospodinjstev z baterijami (kar bi nas stalo manj kot milijardo evrov, če upoštevamo trenutne cene na trgu), ima država tri poti. Vsaka od njih pa “moti” oltarje v bankah na svoj način:
1. Model “Socialna pravičnost” (Subvencije le za reveže):
Država bi lahko rekla: “Bogati naj si baterije kupijo sami, revnim pa jih podarimo.” S tem bi energetsko revščino izkoreninili čez noč. Revež s 15 kWh baterijo bi postal energetsko varen, njegovi stroški pa bi padli za 70 %. Monopolisti se tega bojijo, ker bi s tem izgubili tiste odjemalce, ki jih najlažje izsiljujejo z visokimi cenami.
2. Model “Energetska demokracija” (Subvencije za vse):
Če država ohrani 40 % subvencije za vsakogar, bi 500.000 baterij vgradili v rekordnem času. Slovenija bi postala največja “virtualna elektrarna” v Evropi. To bi bil konec za špekulante, ki služijo na dnevnih nihanjih cen – če imamo vsi baterije, nihanj preprosto ni več.
3. Model “Brez subvencij iz principa” (Tržni model):
Tudi če bi država subvencije ukinila, je računica jasna: baterija se ob novih omrežninah in visokih nočnih cenah odplača sama v nekaj letih. A država bi morala v tem primeru vsaj nehati ovirati zadruge. Če se 100 sosedov poveže in kupi skupen akumulator, jim država ne bi smela zaračunavati omrežnine za vsak elektron, ki si ga izmenjajo čez cesto.
Zakaj tišina na vrhu?
Zakaj o tem projektu ne slišite na televiziji? Ker baterija na vašem zidu pomeni, da niste več odvisni od njihovega števca. Ko imate svojo shrambo, vas ne zanima več, kateri “elektro trafikant” je prodal jedrsko elektriko v tujino in nam jo ponoči prodaja nazaj po plinskih cenah. Vi takrat preprosto preklopite na svojo baterijo.
Ali veste, da lahko te baterije naredimo v Sloveniji? Če bi Slovenija sprejela ta vizijo:
Leto 1: Država podpiše pogodbo s TAB-om in NGEN-om za 50.000 enot letno.
Leto 2: TAB v Prevaljah podvoji število zaposlenih in postavi tri nove linije za sestavljanje paketov (z uvoženimi celicami).
Leto 3-5: Z dobički od prodaje in državno pomočjo zgradimo lastno tovarno celic (po licenci ali z lastnim razvojem Kemijskega inštituta).
Povzetek:
Za sestavljanje 50.000 hranilnikov letno bi Slovenija potrebovala le dobro leto dni, saj infrastrukturo v Mežici in Prevaljah že imamo. Za popolno proizvodnjo celic pa bi potrebovali približno pet let.
To bi bila fantastična zgodba: Slovensko sonce, ujeto v slovensko baterijo, ki jo krmili slovenska pamet. To je definicija suverenosti. “Elektro trafikanti” bi ob takšnem načrtu verjetno takoj začeli lobirati proti, saj bi to pomenilo konec njihovega posredništva in odvisnosti od uvoza drage energije.
Baterije ne bodo nadomestile naših hidroelektrarn ali bodočih vetrnic – bodo pa poskrbele, da bo ta energija ostala pri nas, v naših domovih, namesto da bi z njo polnili že tako prenapolnjene žepe energetskih špekulantov.
Kot pravi ljudska modrost: Bolje ena baterija na steni kot deset trafikantov na elektro borzi.