Energijska neodvisnost Izpostavljeno

Strateška napaka

Slovenija bi morala imeti tri energetske cilje: zmanjšati rabo energije, pospešeno uvajati obnovljive vire energije in razpršiti nabavo fosilnih energentov. Nič od tega pa ni prioriteta slovenske energetske politike. Kot najhujša strateška napaka se je pokazala odvisnost od največjega dobavitelja zemeljskega plina, na Rusijo.

Kako omiliti strateško napako?

Odgovorna je vsekakor politika, ki ne bi smela podleči tržnim usmeritvam. Verjeten razlog, da je bila ta strateška napaka storjena, je podrejenost politike. Namesto da bi politika določila vizijo energetske oskrbe države za zanesljivo oskrbo potrošnikov, je prepustila pobudo posameznim energetskim trgovcem. Liberalni pristop na trgu deluje le, dokler deluje trg.

Strateška napaka je bila, da je Slovenija ostala pretežno odvisna samo od enega dobavitelja plina, Rusije.

  • Leta 2010 je bilo formalno podpisano energetsko dovoljenje za terminal za utekočinjen zemeljski plin v Kopru (LNG terminal), vendar ni bil uvrščen v nacionalni energetski program, projekt je bil ustavljen.
  • Leta 2012 je potekla pogodba dobave plina z Alžirijo, ni bila podaljšana.
  • Leta 2017 bi moral biti dokončan plinovod iz Krka do Jelšan (6.5.3. LNG evacuation pipeline Omišalj – Zlobin (HR) – Rupa (HR) /Jelšane (SI) – Kalce (SI), predvideno 51 km plinovoda 1.200 mm od Omišlja do slovenske meje) TEN uredba, finančna pomoč EU, ni bilo izvedeno.
Plinovod Omišalj-Jelšane-Kalce bi moral biti dokončan leta 2017

Danes razmišljati o energetskih projektih, ki bi morali biti izvedeni že pred desetletjem, je nekoliko pozno. Je pa skrajni čas za ambiciozen prehod v trajnostno energetiko.

Vojna v Ukrajini in svetovna energetska grožnja

Vojna v Ukrajini je premešala karte energetske oskrbe. Evropa nasprotuje vojni v Ukrajini in je proti Rusiji sprejela sankcije. Hkrati pa uvaža energente iz Rusije. Od tod vprašanja, če je EU iskrena z nasprotovanjem vojni, saj z uvozom energentov financira Rusijo.

Med jomkipursko vojno leta 1973 je bila energija orožje. Svet je zajela naftna kriza. Šest arabskih članic skupine držav proizvajalk nafte Opec je razglasilo embargo na izvoz nafte v države, ki so podprle Izrael. Cena nafte je v kratkem času skočila od 12 $/sod na 85 $/sod.

Videti je, da želi podobno energetsko krizo sprožiti Rusija, ki je pomemben izvoznik zemeljskega plina, nafte in urana. Ruski odgovor z oviranjem prodaje plina je bil pričakovan. Aprilska prekinitev dobav plina Poljski in Bolgariji je nov poizkus izsiljevanja. Vojna ni fair play.

Najbolj zanesljiva je tista energija, ki je ne rabimo

Koraki do energetske neodvisnosti se bodo prepletali. Zmanjšanje rabe energije, prehod na obnovljive vire energije, povezava in pretvorba vseh obnovljivih virov energije, sonaravna družba, spremembe bivalnih navad, zmanjšanje zapravljanja energije, opuščanje fosilne in jedrske energije …Pomembno je, da so koraki v pravi smeri, vrstni red je manj pomemben. Prehod v sonaravno družbo je proces, ki bo trajal desetletja.

Najcenejši megavat je negavat, energija, ki je ne rabimo.

Razlog za paniko?

Je grožnja Rusije, da bo ustavila dobavi zemeljskega plina, razlog za paniko? Nikakor ne. Vendar pa je od naše države odvisno, ali bo trenutno krizo energentov uporabila kot dolgoročno rešitev za trajnostno energijo in prehod v sonaravno družbo.

Sorodni članki

Izbira klimatske naprave

Matjaž Valenčič

Peticija proti vključitvi zemeljskega plina in jedrske energije v taksonomijo

Matjaž Valenčič

Damijan nima prav

Matjaž Valenčič

Komentiraj