Energijska neodvisnost Jedrska energija Obnovljivi viri Učinkovita raba

Damijan nima prav

Vedno več nas je, ki v medijih opozarjamo, da Damijan nima prav, ko brezmejno zagovarja jedrsko energetsko opcijo. Na to sem opozoril v prispevki Obnovljivi viri energije namesto fosilne in jedrske, Dragocena neprecenljiva dediščina zanamcem!, Glasen NE jedrski energiji, Sonce in veter sta najcenejša vira energije in Jedrski odpadki v Sloveniji. V prispevku Je jedrska energija nazaj v igri? pa je bilo več odmevov, tako da zanesljivo ni ostal neopažen.

Seveda so naša opozorila neprijetna za tiste, ki jim denar ne seva in brez sramu zagovarjajo jedrsko hazardiranje. Je zagovarjanje jedrske energije etično, korektno do zanamcev? Koga briga, samo da je njim lepo. To učijo zagovorniki jedrske energije.

Moja opozorila so bila tako moteča, da me je Damijan, veliki demokrat, blokiral na svojem blogu. Kaj je s tem dosegel? Resnica prihaja na dan. Kot naj bi rekel Abraham Lincoln: “You may fool people for a time; you can fool a part of the people all the time; but you can’t fool all the people all the time..”

Damijan končno enkrat nima prav

Gospod Jože P. Damijan ni neznani ekonomist in pisec in z njegovimi analizami in stališči se pravzaprav vedno strinjam, tako vedno in v celoti, da je to postalo že dolgočasno in kičasto. Končno pa je prišel trenutek, ko se z njim ne strinjam in tematika je tista, na kateri delam preko 40 let. Gre za OVE (obnovljive vire energije) in URE (učinkovito rabo energije), ki nas edina lahko varno peljeta do zelenega prehoda v brezogljično družbo. Čeprav je aktualna agenda EU »zeleni prehod« nova, pa je dejansko že stara, vse od prve energetske krize dlje, ko so se cene nafte zelo dvignile v sedemdesetih letih.

Prispevek je bil objavljen v Pisma bralcev, avtor Bojko Jerman, 9. september 2022, ponatisnjen s pisnim dovoljenjem avtorja.

Že takoj po prvi energetski krizi v sedemdesetih letih so strokovnjaki in politika ugotovili, da bo enkrat fosilnih goriv zmanjkalo in da onesnaževanje s CO2 segreva planet in da je treba s tem prekiniti. OVE in URE sta bili največkrat uporabljeni kratici na področju energetike in varovanja okolja. Pisali, omenjali in o njih smo razpravljali praktično ves čas, skoraj 50 let. Politiki in nacionalni energetski programi so se šibili pod tema dvema kraticama.

Kaj pa se je dogajalo v realnosti, v realnem svetu? Več kot je bilo subvencij za zeleno politiko, jih je bilo za konvencionalne vire. Delale so se nove premogovne elektrarne in jedrske elektrarne, v stavbe in ostale porabnike se je vlagalo, počasi, po malem, s figo v žepu. Prepočasi in preveč po malem. Danes si lahko preberemo izjave strokovnjakov, da stavbe porabijo polovico vse energije in so krive za 40 odstotkov vseh emisij. Torej so po 50 letih govorjenja in pametovanja še vedno problem, ki pa nikakor ne bi smel in mogel več biti.

Danes lahko zgradimo stavbo, ki več energije proizvede, kot jo sploh lahko porabi, vključno z energijo za električne avtomobile. Ne le danes, to smo znali in tudi naredili že pred 15 leti. Torej imamo danes in tukaj ljudi, ki bodo s težavo plačevali po dvesto ali tristo evrov mesečno za energijo, in imamo druge državljane, ki imajo pasivne stavbe s sončnimi elektrarnami, ki proizvedejo več, kot sploh lahko porabijo. Eni bodo pozimi zmrzovali in varčevali, drugi bodo uživali v obilici energije, za katero ne bodo plačevali niti centa. Praktično vsako stavbo ali stanovanje lahko z razumljivimi vlaganji spremenimo v energetsko popolnoma neodvisno enoto z največjim bivalnim komfortom. Gre za soočanje s 50 % celotne porabe energije, ne gre za malenkosti.

Posebno mesto v energetiki predstavlja jedrska energija, ki je istočasno najbolj čist in najbolj nevaren energetski vir. Zelena politika ni bila nikoli proti fuzijskim reaktorjem, ki ne bodo nevarni in ki gotovo pridejo kmalu, treba bo malo počakati. Medtem pa se še vedno delajo nove fisijske, potencialno nevarne elektrarne, ki jih zelena politika zavrača. Ne gre za fundamentalizem, gre za kompleksno oceno med koristmi in tveganji. Če se omejimo le na ekonomsko primerjavo cene kilovatne ure, ji zeleni ne verjamemo, saj ima vsaka JE nad seboj potencial finančne škode okoli 460 milijard evrov, kolikor je stala doslej škoda v Fukušimi. Zakaj konkretno Slovenija ne potrebuje drugega bloka NEK, je v Mladini s številkami pojasnil pokojni dr. Peter Novak in tistih številk še nihče ni demantiral, jaz jih pa ne bom ponavljal.

Problem nemške energetske politike, v kateri se je znašla, ni ideološki fundamentalizem in norost, kot to imenuje Damijan, ampak nepričakovana vojna (le katera je pričakovana?) in predvsem špekulativno dvigovanje cen energentov: ekonomija v najslabšem pomenu besede. Zeleni prehod je temeljil na ugodnih cenah plina, kar ni bilo nič narobe, v stabilnem okolju. Zakaj pa si ne pogledamo Avstrije, ki zadnjih 50 let ni spala in je tik pred otvoritvijo zaprla edino JE in ima 75-odstotno oskrbo z obnovljivimi viri, še bolj pa je pomemben podatek, da je v letih 2000–2019 kar za 25 % zmanjšala porabo energije za ogrevanje in hlajenje stavb? So delali, niso čakali.

Torej sama politična agenda zelenega prehoda ni stvar ekoloških fundamentalistov, ampak nujna in edino prava mednarodna usmeritev, ki ji morajo tako politiki kot ekonomisti pomagati, da se realizira čim prej. Tako kot so se takoj našle milijarde za reševanje špekulantskih bank, pa za covid in aktualno vojno, se lahko najdejo tudi milijarde in ekonomske spodbude na eni in ekonomske sankcije na drugi strani za pomoč zelenemu prehodu. Dolgoročne in s soglasjem javnosti.

Bojko Jerman, Dolsko

S prispevkom se le delno strinjam

Povsem se strinjam, da gospod JPD ni neznani ekonomist in pisec. Morda so njegove ekonomske analize in stališča korektna, morda samo všečna. Vendar, ko pogledam njegove objave skozi jedrska očala, pomislim, da so tudi njegove ekonomske analize in stališča le prikriti PR članki za jedrsko energijo.

Nikakor pa ne morem reči, da so njegovi drugi teksti tako odlični, da so dolgočasni in kičasti. Vsekakor tisti teksti, ki zagovarjajo jedrsko energijo in vojaško nasilje, niso po mojem okusu. Vendar JPD tako lepo piše o blagodejni jedrski energiji, da vsi spregledajo njeno zlo. Odlaganje VRAO in IG pač ni nepomembna malenkost, ki jo lahko jedrski lobist spregleda. PV je dne 18.6.2021 jasno povedal, da za odlaganje VRAO nimamo tehničnih rešitev niti denarja: »morda bodo čez dvesto let zanesljivo našli tehnično rešitev«. Poglej https://365.rtvslo.si/arhiv/na-tretjem/174784809, groza.

Dokler ne bo urejeno trajno odlaganje jedrskih odpadkov, ni etično ustvarjati novih jedrskih odpadkov.

Sorodni članki

Ob deseti obletnici jedrske nesreče

Matjaž Valenčič

Štiri obdobja jedrske energije

Matjaž Valenčič

Ogljični odtis jedrske energije

Matjaž Valenčič

Komentiraj