Jedrske prerokbe brez odgovornosti

Slovenija danes nima prerokov, ima jedrske preroke. Ima študije, strategije, scenarije in institucionalizirano stroko, ki je v javni razpravi pogosto postala nadomestek za politično odločanje, namesto da bi bila podlaga za odločanje. In ima jedrske prerokbe brez odgovornosti.

Stroka ni problem, problem je njena zloraba. Če pozorno poslušamo sporočilo jedrskih zagovornikov, ugotovimo, da se vse prepogosto zliva v eno samo prerokbo:

• ni alternative JEK2,
• ni alternative jedrski energiji,
• ni alternative geopolitični realnosti,
• ni alternative »razvoju«, četudi ta proizvaja tveganja, ki bodo trajala dlje od države same.

To ni racionalnost. To je tehnokratski fatalizem, zavit v tehnični jezik. To je upravljanje strahu.

JEK2 kot neizgovorjena prerokba

JEK2 se v javnosti ne predstavlja kot politična izbira, temveč kot naravni pojav. Nekaj neizbežnega. Kot da gre za vremensko fronto, ki prihaja, ne pa za projekt, ki:

• bo ustvaril radioaktivno dediščino za tisoče let,
• bo koncentriral tveganje na eni lokaciji,
• bo zahteval popolno zaupanje v institucije, ki se že danes izogibajo jasnim odgovorom,
• bo ob napačnih finančnih in pogodbenih odločitvah resno ogrozil javne finance države.

NEK: skupna korist, asimetrično tveganje

Državni svet je že leta 2001 podal odklonilno mnenje in opozoril na tveganja in nepravičnost jedrske pogodbe. Mnenje državnega sveta ocenjuje pogodbo med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v Nuklearno elektrarno Krško, njenim izkoriščanjem in razgradnjo (BHRNEK), kot neustrezno, škodljivo in v nasprotju z nacionalnimi interesi, še zlasti pa z interesi Posavske regije. To mnenje ni bilo upoštevano, kar je razvidno iz kasneje sprejetega zakona BHRNEK. Sedaj je priložnost, da storjeno škodo saniramo.

Slovenija in Hrvaška si delita proizvodnjo elektrike iz NEK. Formalno naj bi si delili tudi odgovornost, vendar se dolgoročna pravna, prostorska in družbena bremena v praksi koncentrirajo na slovenskem ozemlju. Po Meddržavni pogodbi Slovenija dejansko subvencionira hrvaški del energije, saj Hrvaški ni treba vračunati tveganja v svojo ceno elektrike.

To ni napaka sistema. To je politična odločitev, skrita za mednarodnimi konvencijami.

Konvencije niso naravni zakon. So dogovor.

In dogovore je mogoče spremeniti ali dopolniti, če obstaja politična volja. A ta volja izgine takoj, ko se pojavi beseda »jedrsko«. Takrat se razprava zapre in začne ritual pomirjanja:

• »strokovnjaki vedo«,
• »sistem je varen«,
• »tveganja so minimalna«.

Minimalna za koga? Za tisto generacijo, ki bo uživala elektriko, ali za tiste tisoče generacij, ki jih bodo radioaktivni odpadki bremenili?

Kot je razumeti “Pojasnilo glede podanega predloga dopolnitve ureditve odgovornosti za jedrsko škodo”, ki ga je poslala URSJV na ZEG dne 23.12.2025, v Sloveniji trenutno ni politične volje, da bi se ta sistemska anomalija odpravila.

Plutonij: dejstvo, ne ideologija

Plutonij ni mnenje. Ni ideologija. Ni strah.

Plutonij je umetna radioaktivna snov z razpolovno dobo, ki presega trajanje slovenskega naroda, v zgodovinskem smislu. Vrhunec cinizma je, da ga jedrska stroka in politika imenujeta “strateška rezerva”, v resnici je breme zanamcem. Plutonij je jedrska nočna mora, prej, ko se politika tega zave, bolje bo.

Zakaj država uvršča plutonij med strateške rezerve? Ne zato, ker bi ga radi uporabili kadarkoli kasneje, ampak ker se s tem izogne dokončni razglasitvi za odpadek. Če bi ga uradno razglasili za odpadek, bi morali takoj aktivirati astronomska sredstva za njegovo trajno odlaganje. Dokler je “strateška rezerva/surovina”, se njegova usoda (tveganje in strošek) prelaga v prihodnost. Zanamcem. Je to moralno in etično?

Ko kdo vpraša po plutoniju, globokem odlagališču VRAO ali odgovornosti, dobi odgovor: »To je rešeno s konvencijami, modeli in postopki.«

To ni odgovor. To je utišanje vprašanja.

Ko politika govori o »nizkoogljični prihodnosti«, a to dejstvo zamolči, ne gre za racionalnost, temveč za selektivno resnico. Okoljska odgovornost, ki se konča pri CO₂, ni okoljska etika – je računovodstvo.

Institucije, katerih poslanstvo je celostno ravnanje z radioaktivnimi odpadki, poudarjajo, da bremen ne smemo prelagati na prihodnje generacije – »po nepotrebnem«.

Kdo določa, kaj je »potrebno«?
To ni tehnično vprašanje, temveč politična odločitev, ki izhaja iz institucionalnih spodbud, časovno omejene odgovornosti in udobja sedanjosti.

AI modeli in nova slovenska pasivnost

AI modeli v jedrski industriji pogosto delujejo kot “črna skrinjica” (black box), ki služi kot popoln ščit za politike: “Če AI pravi, da je varno, kdo smo mi, da dvomimo?” Tudi v Sloveniji se politika vedno pogosteje sklicuje na modele:

• AI modele tveganj,
• podnebne scenarije,
• energetske projekcije.

Vendar modeli ne odločajo. Modeli ponujajo scenarije – odločajo ljudje. Ko se politika skrije za modele, v resnici sporoča: »Odgovornosti ne bomo prevzeli.« S tem ustvarja novo prerokbo:

Prihodnost bo slaba, ker je takšna narava sveta – ne zato, ker smo izbrali napačne poti.

Prerokba brez etike

Pravi preroki niso napovedovali konca sveta. Opozarjali so, kaj se zgodi, če se družba ne spremeni.

Sodobne slovenske prerokbe pa ne kličejo k odgovornosti, temveč k prilagoditvi. Ne zahtevajo spremembe ravnanja, temveč tišino in zaupanje.

To ni prerokba. To je upravljanje strahu.

Sklep: prihodnost ni tehnični problem

Največja nevarnost JEK2, NEK in podobnih projektov ni tehnična okvara.
Največja nevarnost je normalizacija ideje, da dolgoročna tveganja niso politično vprašanje, ampak strokovna podrobnost.

Največja jedrska nevarnost je človeška šibkost.

Ko se družba odpove etični razpravi, prihodnost res postane temna. Ne zato, ker bi bila takšna usoda sveta – temveč zato, ker smo se odločili, da o njej ne bomo več razpravljali.

Zaključek

Trditev, da »ni alternative«, ni tehnična ugotovitev.
Je politična odločitev, da se o alternativah ne razpravlja.