V javnem prostoru in političnih krogih se jedrska energija vse pogosteje oglašuje kot čudežna in »brezemisijska« rešitev za podnebne spremembe. Države so na svetovnih konferencah celo sprejele drzen načrt, da do leta 2050 potrojijo rabo jedrske energije. Vendar pa neodvisni znanstveni izračuni, fizikalna dejstva in sodobne političnoekonomske študije razkrivajo, da gre pri tem za nevarno iluzijo. Z načrtovano potrojitvijo ne bi rešili podnebne krize, temveč bi jedrski marketing in zanašanje na atomska mesta planet pahnila v dve novi, enako uničujoči grožnji. V množično toplotno onesnaževanje biosfere ter nerešljivo tisočletno krizo visoko radioaktivnih odpadkov. Zato podnebne krize ne smemo nadomestiti s krizo radioaktivnih odpadkov in toplotnega pregrevanja.
1. Zakon termodinamike ne laže: 100 % atomske energije postane toplota
Jedrski marketing rad izpostavlja, da jedrske elektrarne ne izpuščajo ogljikovega dioksida. Pri tem pa namerno zamolči osnovni fizikalni zakon o ohranitvi energije. Jedrska elektrarna deluje tako, da s cepljenjem jeder ustvari ogromno toplote. Le tretjina te energije se v reaktorju pretvori v elektriko, preostali dve tretjini se kot odpadna toplota takoj izpustita v okolje. K temu izpustu je treba prišteti še tako imenovano zaostalo toploto, ki jo izrabljeno gorivo neizogibno oddaja še dolgo po zaustavitvi reaktorja. Ta takoj po ugasnitvi znaša med 5 in 7 % celotne moči centrale, kar pomeni nezanemarljiv dodaten toplotni vnos.
Tudi tista tretjina energije, ki odpotuje v obliki elektrike do naših domov in tovarn, se pri porabnikih na koncu v celoti spremeni v toploto. Iz tega izhaja neizpodbitno dejstvo: 100 % energije iz cepljenja atomov in zaostala toplota se sprosti posredno in neposredno v naše okolje.
Z vidika planetarne termodinamične bilance je ključno razumeti izvor te energije. Ko sežigamo biomaso, zgolj sproščamo sončno energijo, ki so jo rastline vezale v zadnjih nekaj letih – neto toplotni vnos v podnebni sistem je enak nič. Pri fosilnih gorivih sproščamo starodavno sončno energijo izpred milijonov let, kjer je glavna težava izolacijski učinek CO₂. Jedrska energija pa deluje v popolnoma drugi dimenziji: temelji na cepljenju atomskih jeder in sproščanju praenergije, ki je ostala zaklenjena v materiji milijarde let. Ta energija nikoli ni bila del toplotnega ravnovesja naše sedanje biosfere. Z njenim sproščanjem človeštvo v podnebni sistem aktivno uvaja neto nov, zunanji toplotni vnos, ki ne izhaja iz obstoječih naravnih ciklov na Zemlji.
2. Lokalni izračun: primer Slovenije in Francije
Če to toploto računsko porazdelimo čez celo površino Zemlje, so številke videti majhne – kar s pridom izkoriščajo zagovorniki jedrske energije. Narava pa ne deluje globalno povprečeno, temveč lokalno in regionalno.
Slovenija
Nuklearna elektrarna Krško s toplotno močjo 2.000 MW iz rednega obratovanja in hlajenja oddaja ogromno količino neposredne toplotne moči. Ko to moč preračunamo na celotno površino države (približno 2 milijona hektarjev), ugotovimo, da redno delovanje reaktorja obremenjuje slovensko površino s približno 0,1 W/m² neposredne toplotne energije. Ta energija ne izgine, ampak ostane ujeta v našem prostoru. Hkrati pa povzroča hudo toplotno onesnaževanje v neposredni okolici z nevarnim pregrevanjem reke Save.
Poleti leta 2022 se je Sava pod jedrsko elektrarno segrela na več kot 30 °C [1], pred pol stoletja pa se ni nikoli segrela preko 18 °C. Temperatura vode na postaji Čatež je 5. avgusta 2022 med 13. in 14.30 uro presegla 30 °C (vir ARSO).
Podatki o segrevanju Save so kronološko navedeni v reviji Ribič [2]. Res je, da NEK ni edini krivec, je pa zadnji in reko najbolj segreje.
Zagovorniki jedrske energije pogosto pozabljajo, da ima Slovenija zaradi svojih specifičnih geografskih značilnosti izjemno ranljivo podnebje. Po podatkih Agencije RS za okolje (ARSO) se Slovenija segreva skoraj dvakrat hitreje od svetovnega povprečja [3].
Francija
Še huje je v Franciji, ki je najbolj jedrsko intenzivna država. Po analizah neodvisnih francoskih okoljskih združenj (npr. Réseau Sortir du Nucléaire) jedrska energija prispeva približno tretjino vsega umetnega toplotnega onesnaženja v državi, medtem ko državi zagotavlja le manj kot petino končne uporabne energije.
Vodna para
iz hladilnih stolpov jedrskih elektrarn sicer hitro kondenzira, vendar lokalno ustvarja povišano vlažnost in toplotno obremenitev. Vodna para je najmočnejši naravni toplogredni plin, na molekulo in po skupnem učinku (60–70 % naravnega toplogrednega učinka) prekaša ogljikov dioksid. Vsaka dodatna količina pare, ki jo človek vnese v ozračje, prispeva k lokalnemu segrevanju, še posebej v kombinaciji z neposredno odpadno toploto iz reaktorjev.
V informacijo: povprečna letna sončna energija, preračunana na vsako uro v letu, znaša približno 130 W/m². Dodatnih 0,1 W/m² iz jedrske elektrarne je torej le 0,08 % te vrednosti. Vendar je ključna razlika. Sonce sije le podnevi, medtem ko jedrska elektrarna svojo toploto oddaja 24 ur na dan, 350 dni na leto. Neprekinjen toplotni pritisk, ki ga naravni cikli ne morejo izničiti.
3. Politična ekonomija prevare: Pogled Sovacoola in Verbruggna
Jedrska energija ob upoštevanju celotnega življenjskega kroga sploh ni čista. To je z obsežno analizo dokazal ameriški strokovnjak Benjamin Sovacool [5]. Gradnja ogromnih betonskih stavb in predelava urana zahtevata ogromno fosilnih goriv. Ob potrojitvi jedrskih kapacitet do leta 2050 bi bogato uranovo rudo hitro porabili. Sovacool opozarja, da bi v tem primeru izpusti celotnega jedrskega kroga narasli do te mere, da bi se jedrska energija po onesnaževanju približala uporabi zemeljskega plina [5].
Na to se neposredno navezuje političnoekonomska prevara, na katero opozarja zaslužni profesor Aviel Verbruggen [6]. Verbruggen razkrinkava, kako močni neoliberalni lobiji in veliki energetski ustvarjalci načrtno promovirajo lažne obljube jedrske energije z namenom ohranitve centralizirane moči in velikih dobičkov.
4. Izrabljeno gorivo: dragocena naložba ali nočna mora naslednjih generacij?
Posebno sprevrženo poglavje atomske propagande predstavlja ravnanje z radioaktivnimi odpadki. Jedrski zagovorniki trdijo, da izrabljeno jedrsko gorivo sploh ni odpadek, temveč »prihodnji vir energije«. Vendar mednarodno priznani strokovnjaki Frank von Hippel, Jungmin Kang in Masafumi Takubo v knjigi Plutonij: Kako se je sanjsko gorivo spremenilo v nočno moro (Plutonium: How Nuclear Power’s Dream Fuel Became a Nightmare) jasno dokazujejo, da ločevanje plutonija iz izrabljenega goriva nima ekonomske utemeljitve in prinaša ogromna tveganja za širjenje jedrskega orožja [7].
Avtorji poudarjajo, da človeštvo nima delujoče in varne svetovne rešitve za trajno odlaganje visokoradioaktivnih odpadkov, ki bodo ostali nevarni na stotine tisoč let. Potrojitev atomske energije bi pomenila potrojitev te nevarne dediščine. Osnovno etično vprašanje ni, ali današnja družba prelaga odlaganje radioaktivnih odpadkov na naslednje generacije, ampak ali to počne odgovorno – s finančnim skladom, z znanstvenim znanjem in z načrtom, ki bo prihodnjim generacijam omogočil varno upravljanje tega neprostovoljnega bremena.
Zaključek
Reševanje podnebne krize z množično gradnjo novih atomskih reaktorjev je šolski primer reševanja ene težave z ustvarjanjem dveh novih. Planet potrebuje razbremenitev in prehod na obnovljive vire, ne pa dodatnega dotoka toplotne energije v ozračje in tisočletnih jedrskih smetišč.
Podnebne politike zato ne smemo graditi na novih tveganjih – radioaktivnih odpadkih in toplotnem pregrevanju.
Viri:
[1] Tropske ribe v Savi; https://zaensvet.si/tropske-ribe-v-savi/
[2] Kako s(m)o skuhali reko Savo; revija Ribič, september 2018; https://www.ckff.si/javno/projekti/12899.pdf
[3] Agencija RS za okolje (ARSO). Podnebne spremembe in mi. Gov.si. (Izračun lokalne toplotne obremenitve 0,1 W/m² je avtorski in temelji na javno dostopnih podatkih o toplotni moči NEK.)
[4] IPCC AR6 WG1, Poglavje 7: Zemeljski energetski proračun, podnebne povratne informacije in občutljivost na podnebne spremembe; https://www.ipcc.ch/report/ar6/wg1/chapter/chapter-7/
[5] Sovacool, B. K. (2011). Contesting the future of nuclear power : a critical global assessment of atomic energy
[6] Verbruggen, A. (2025). Era3 of Humanity: Shape Paradise or Slip into Hell. MayFly Books.
[7] Von Hippel, F., Kang, J., Takubo, M. (2026). Plutonij: kako se je sanjsko jedrsko gorivo spremenilo v nočno moro. Ljubljana: ZaEnSvet – okoljska pismenost; Krško: Zveza ekoloških gibanj Slovenije – ZEG.
