Slovenija je zamudila priložnost

Južna Avstralija (dalje v besedilu SA) je pred dvajsetimi začela graditi energetsko demokracijo s pospešenim prehodom na obnovljive vire. Kaj je v teh dvajsetih letih naredila Slovenija (dalje v besedilu SI)? Ne veliko. SI je zamudila priložnost. Medtem, ko je SA zgradila razvojni mehanizem, temelječ na obnovljivih virih, je SI preveč razvojne energije vložila v pripravo enega projekta. Prevelikega, predragega, tveganega, nepotrebnega…

SA je v dveh desetletjih povečala delež elektrike iz vetra in sonca z okoli enega odstotka na več kot 75 odstotkov. SI je v istem obdobju pripravljala gradnjo JEK2. Če smo bili leta 2006 na področju proizvodnje elektrike iz OVE z 29% daleč pred SA, smo sedaj s približno 45% krepko zadaj. Seveda je tudi SI napredovala, vendar premalo. Ta napredek je prepočasen za doseganje nizkoogljične elektrike do leta 2050. Poleg tega sta v slovenski OVE mešanici predvsem sonce in voda, v SA pa sonce in veter, primerjava je nehvaležna.

Uspehi SA so spodbudili tudi druge avstralske države k prehodu na obnovljive vire. Skoraj celotna Avstralija zdaj spodbuja množično vgradnjo hišnih baterij in ponuja gospodinjstvom tri ure brezplačne elektrike na dan. Slovenija ima znanje in možnosti za podoben razvoj, vendar še vedno preveč čaka na velike centralizirane projekte.

Dve razvojni poti

SA je leta 2007 iz obnovljivih virov proizvedla približno odstotek električne energije. Leta 2025 je njihov delež presegel 75 odstotkov. Leta 2027 naj bi njihov delež OVE dosegel 100%. Premogovnih elektrarn nima več, proizvodnja elektrike iz plina pa se je močno zmanjšala. Cilj je do leta 2027 doseči 100-odstotno letno neto pokritost porabe z obnovljivimi viri.

To ne pomeni, da bodo veter in sonce vsako uro pokrivali vso porabo. V času presežkov bo država elektriko izvažala, ob primanjkljajih pa jo bo uvažala oziroma uporabljala druge razpoložljive vire. SA še vedno uporablja plin kot rezervo, a vse manj; okoli 20 % proizvodnje elektrike v letu 2024, a se ta delež zmanjšuje.

Podobnosti

SA ima približno 1,9 milijona prebivalcev, Slovenija nekaj več kot dva milijona. Tudi po rabi elektrike sta primerljivi. Avstralska izkušnja zato ni zgolj zanimivost iz velike države, ampak pomemben zgled, kako je mogoče v dveh desetletjih temeljito spremeniti način proizvodnje elektrike – tudi brez hidroelektrarn.

Vetrne in sončne elektrarne ne zrastejo čez noč. Pomembni so bili vztrajna razvojna politika, vlaganja v omrežje, baterijski hranilniki in povezave s sosednjimi avstralskimi zveznimi državami. V letu 2026 se nadaljujejo nove naložbe, skupna vrednost projektov v različnih fazah razvoja pa dosega več deset milijard avstralskih dolarjev. Baterijski sistemi uspešno nadomeščajo rotirajoče mase pri vzdrževanju frekvence in napetosti; nova tehnologija deluje celo bolje kot tradicionalni sistemi, saj se odzivnost meri v tisočinkah sekunde.

Razlike

SA je obsežna, redko poseljena regija z izjemnimi naravnimi potenciali za sončno in vetrno energijo ter ogromnimi nenaseljenimi površinami, kjer postavitev vetrnih parkov in sončnih elektrarn ne trči ob takšne prostorske in okoljske omejitve kot v gosto poseljeni srednji Evropi. V SI ni takih možnosti za rabo vetrne energije, so pa še neizkoriščeni potenciali rabe hidroenergije.

SA ima specifičen otoški tip omrežja (čeprav povezanega z zveznim), kjer so zaradi ogromnih razdalj sončne in vetrne ure prinesle radikalne premike. Slovenija je del močno prepletenega evropskega (ENSTSO-E) omrežja, kjer zanesljivost oskrbe (t. i. baseload oziroma pasovna energija) temelji na popolnoma drugačnih fizikalnih in geopolitičnih zakonitostih.

Pasovna energija

V uvodu je projekt JEK2 označen kot »prevelik, predraga, tvegan, nepotreben… Utemeljitve za to trditev so znane. V zadnjem desetletju so obnovljivi viri postali tudi finančno dostopni, ne le okoljsko sprejemljivo. O fotovoltaiki in drugih napredkih v nanoznanosti piše Ruggero Schleicher-Tappeser, o dostopnih hranilnikih piše Auke Hoekstra, o zablodah temnega brezvetrja je tudi veliko napisanega… Obstajajo realne alternative za zagotavljanje stabilnosti elektroenergetskega sistema ob prehodu na obnovljive vire, ko sonce ne sije in veter ne piha, vendar jedrski zagovorniki to negirajo. Njihova mantra, da je jedrska energija pasovna, je hkrati njihova zabloda, jedrska energija ni prilagodljiva spreminjajočem se povpraševanju.

Trditev, da je izjemno vprašljivo zanašanje izključno na obnovljive vire in baterijske hranilnike zahteva ogromne presežne kapacitete in dolgoročne hranilnike energije, katerih stroški in tehnična izvedljivost za celotno Evropo v zimskih mesecih (t. i. Dunkelflaute – obdobja brez vetra in sonca), je veljala za prejšnje stoletje. Takrat je bila elektrika iz obnovljivih virov res trikrat dražja kot iz jedrske. Sedaj je situacija obratna. Povezani obnovljivi viri so nova pasovna energija!

Pol milijona baterij in tri ure brezplačne elektrike

Avgusta 2026 je avstralska vlada objavila, da je bilo v okviru zveznega programa Cheaper Home Batteries nameščenih več kot 500.000 baterijskih sistemov. Program znižuje strošek nakupa in namestitve baterij, povezanih s sončnimi elektrarnami. Prvotni proračun 2,3 milijarde avstralskih dolarjev (1,44 MRD €) je bil razširjen na predvidenih 7,2 milijarde AUD (4,49 MRD €) v štirih letih. To je načrtovani obseg programa, ne znesek že izplačanih subvencij. Vendar cene hranilnikov vztrajno padajo, posnemovalci bodo imeli odlična izhodišča.

Druga zanimiva novost je ponudba Solar Sharer Offer, ki je začela veljati 1. julija 2026. Gospodinjstva s pametnimi števci na območjih SA, Novega Južnega Walesa in jugovzhodnega Queenslanda, torej več kot polovica avstralskih gospodinjstev, lahko pri svojem dobavitelju dobijo tri ure brezplačne elektrike dnevno. V SA je to med 12. in 15. uro, ko je sončne elektrike veliko. Dnevna omejitev brezplačne porabe je 24 kWh. Ponudba velja tudi za najemnike in gospodinjstva brez lastne sončne elektrarne. Podobne ponudbe brezplačne elektrike bodo verjetno kmalu na voljo po celi Avstraliji.

To ni brezplačna elektrika za vso Avstralijo (samo za polovico) in ne pomeni, da je elektrika brezplačna ves dan. Gre za spodbudo, da gospodinjstva porabo prestavijo v čas, ko je elektrike iz sončnih elektrarn največ. Prav v tem je bistvo. Ko gospodinjstva pralne stroje, pomivalne stroje, polnjenje električnih vozil in baterij prestavijo v čas presežne proizvodnje, se zmanjša večerna konična poraba. Če baterije povežejo v virtualne elektrarne, lahko shranjeno energijo uporabijo pozneje ali sodelujejo pri uravnavanju sistema.

Energetska demokracija: elektrika ni več samo stvar velikih elektrarn

Energetska demokracija pomeni, da gospodinjstva, lokalne skupnosti in energetske zadruge niso le odjemalci, temveč tudi proizvajalci, hranilniki in upravljavci energije.

V svojih prispevkih Od centralizirane k razpršeni energetiki: razpršena hramba energije kot temelj energetske demokracije in Od energetske revščine do energetske demokracije smo pokazali, kakšen potencial ima takšna usmeritev v SI. Če bi približno 500.000 slovenskih gospodinjstev postopoma dobilo hranilnike zmogljivosti 20 kWh in moči 10 kW, bi nastal sistem s skupno zmogljivostjo približno 10 GWh in močjo 5 GW. Če bi bila le četrtina te zmogljivosti dostopna virtualni elektrarni, bi lahko zagotovila pomemben prispevek k pokrivanju koničnih obremenitev. Ocenjena skupna naložba v takšen program je približno milijarda evrov v desetih letih.

To ni napoved, da bodo baterije nadomestile elektrarne. So pa hranilniki, povezani v energetsko gmajno, način, kako povečati prožnost sistema, bolje izkoristiti sončno energijo, zmanjšati lokalne konice in odložiti del dragih naložb v omrežja. Pri tem potrebujemo jasna pravila, varno digitalno povezovanje, ustrezne spodbude in zaščito gospodinjstev pred energetsko revščino.

Za SI bi bil najprimernejši scenarij 90% OVE in 10% zemeljski plin, kot je predlagal direktor ELES Aleksander Mervar.

Zakaj Slovenija zaostaja?

SI ima velik potencial za sončne elektrarne na strehah (vsaj 27 TWh letno, kar krepko presega potrebe Slovenije), baterije, skupnostno samooskrbo in virtualne elektrarne. Toda umeščanje obnovljivih virov v prostor ovirajo dolgotrajni postopki, omejitve omrežja, spreminjanje pravil in nasprotovanje lokalnega prebivalstva in civilnih iniciativ. Res je več kor ¹/₃ Slovenije pod zaščito Nature2000. To ne pomeni splošne prepovedi razvoja OVE, zahteva pa skrbno izbiro lokacij in presojo vplivov na naravo. Obstaja veliko potencialnih lokacij za vetrne in hidro elektrarne, a jih blokirajo neracionalna nasprotovanja.

OECD je leta 2026 opozoril, da je bilo med dvanajstimi državnimi prostorskimi načrti za vetrne elektrarne, začetimi leta 2019, do leta 2024 sprejetih le malo. Razvoj vetrne energije je skoraj zastal, energetske skupnosti pa ostajajo premalo izkoriščene.

Nasprotovanje posameznim projektom ima lahko upravičene razloge: vplive na naravo, krajino, zdravje ali kakovost bivanja. Toda če država javnosti ne vključi pravočasno, ne pojasni koristi in stroškov ter lokalnim skupnostim ne omogoči pravičnega deleža koristi, se nezaupanje poglablja. Ali bi bile lokalne skupnosti naklonjene obnovljivim virom energije, če bi vsa gospodinjstva v tisti regiji dobila brezplačno elektriko 3 ure dnevno, kot v AU?

Ni dokazov, da bi vsako nasprotovanje obnovljivim virom pomenilo politično načrtovano diverzijo. Vendar je posledica dolgotrajnih postopkov jasna: projekti v obnovljive vire se zamikajo, Slovenija izgublja čas, energetska in razvojna prihodnost pa je vse pogosteje predstavljena kot velika centralizirana jedrska elektrarna. Za OVE kmalu ne bo več prostora, če politika ne bo sledila glasu razuma.

JEK2: dve desetletji priprav, elektrarne pa še ni

Priprave na JEK2 so se začele leta 2006. Po podatkih investitorja GEN energija je bilo do konca leta 2024 za študije in analize namenjenih približno 24 milijonov evrov, skupni izdatki za pripravo projekta pa so dosegli 47,5 milijona evrov.

Ob tem je treba pravilno razumeti tudi pogosto omenjeno ceno JEK2. Ocena za elektrarno z močjo 1.650 MW znaša približno 17,5 milijarde evrov v stalnih cenah oziroma 21,8 milijarde evrov v tekočih cenah po objavljeni finančni oceni. To niso vsi stroški, ki bi jih država lahko imela zaradi projekta.

Zunaj ocene same elektrarne so lahko potrebne dodatne naložbe v prenosno omrežje, transport težkih komponent, cestno infrastrukturo in druge podporne sisteme. Preliminarna transportna študija je za nadaljnjo obravnavo določila 274 kilometrov dolgo traso Koper–Ljubljana–Celje–Krško in 112 kritičnih točk. Končna ocena potrebnih prilagoditev še ni objavljena. Tudi celotnih stroškov sistema zato ne smemo predstavljati kot že znanih.

Prav tako ni korektno vseh načrtovanih naložb v distribucijsko omrežje pripisati JEK2: omrežje potrebuje posodobitve ne glede na to, ali bo zgrajena nova jedrska elektrarna. Potrebujemo pa pregledno primerjavo celotnih stroškov različnih energetskih scenarijev, vključno s hranilniki, omrežjem, rezervami, odpadki in financiranjem.

Osrednje vprašanje ni, ali je jedrska energija lahko del nizkoogljičnega sistema. Vprašanje je, ali je smiselno razvojno prihodnost tako močno vezati na en velik projekt, ki bo zahteval dolgotrajno pripravo, medtem ko bi lahko hitreje gradili obnovljive vire in razpršeno hrambo energije.

Kolikšna je cena jedrskega in kolikšna obnovljivega scenarija v SI?

Ker so ti projekti za jedrski scenarij šele v fazi študij, država še nima objavljene enotne “skupne številke”, ki bi vse to seštela. Hkrati pa država ne ve, koliko bi stal scenarij OVE. Nenavadno. Vsakdo, ki je gradil svojo hišo, ve, da je poleg stroška gradnje hiše tudi strošek dostopne ceste, priklop na vse zunanje instalacije, ureditev vrta in parkirišč, ograja in še marsikaj. Pri nuklearki pa kažejo zgolj kataloško cena postrojenja, znotraj ograje. Še pomembna podrobnost: trenutno ni smiselno načrtovati 100% elektrike iz OVE, saj je zadnjih 10% težko in drago dosegljivo; zadnjih 10% se predvidi z zemeljskim plinom, ki se do leta 2050 nadomesti z biometanom ali sintetičnim metanom. To ni nič narobe, nasprotno, je podobno kot jedrski scenarij, ki tudi potrebuje plinsko rezervo še večje moči (okoli 10 % časa, ob remontih in izpadih).

Ocena ločenih stroškov jedrskega scenarija teh nujnih zunanjih projektov:

1. Nadgradnja prenosnega in distribucijskega omrežja (ELES in SODO)
   Priključitev reaktorja, ki bo imel moč do 1.650 MW (ali celo več po prvotnih študijih), zahteva popolno transformacijo slovenskega elektroenergetskega sistema:
   • Prenosno omrežje (ELES): Študija Elektroinštituta Milan Vidmar je pokazala, da slovensko 400 kV omrežje ne more prenesti takšne točkovne moči brez gradnje novih sistemskih daljnovodov (npr. dodatne povezave Krško–Beričevo ali Krško–Podlog), prestavitve obstoječih vodov in popolne rekonstrukcije stikališč. ELES je že v svojih splošnih razvojnih načrtih do leta 2034 (neodvisno od JEK2) ocenil potrebe po investicijah v omrežje na več kot 800 milijonov evrov, z vključitvijo JEK2 pa se ta znesek premakne globoko preko 1 do 1,5 milijarde evrov.
   • Distribucijsko omrežje: Da bo ta energija sploh prišla do končnih odjemalcev, tovarn in polnilnic, bo po ocenah elektrodistribucijskih podjetij do leta 2030 in kasneje potrebnih za 3 do 4 milijarde evrov vlaganj v nizkonapetostno in srednjenapetostno omrežje.
2. Transportna trasa Koper–Krško (Cestna infrastruktura)
   Septembra 2026 je GEN energija predstavila preliminarno transportno študijo, ki je določila 274 kilometrov dolgo traso od Luke Koper prek Ljubljane in Celja do Krškega.
   • Ker največjih komponent (npr. uparjalnika s težo do 980 ton) zaradi dimenzij ni mogoče peljati po železnici ali skozi avtocestne predore, bo prevoz potekal po lokalnih in regionalnih cestah.
   • Na trasi je identificiranih kar 112 kritičnih točk. Potrebna bo statična ojačitev desetin mostov, širitev ovinkov, prestavitev lokalnih križišč in začasno odstranjevanje obcestne infrastrukture. Ti stroški bodo padli na pleča Direkcije za infrastrukturo (DRSI) in lokalnih občin, ocene pa se gibljejo v stotinah milijonov evrov. Ali bo 1 MRD dovolj?
3. Sistemske rezerve (Nove podporne elektrarne)
   Sistemsko pravilo narekuje, da mora imeti elektroenergetski sistem v vsakem trenutku zagotovljeno “ročna rezervo za povrnitev frekvence” v višini moči največjega bloka v državi. Če izpade reaktor z močjo 1.600 MW, mora sistem v nekaj minutah nadomestiti natanko 1.600 MW.
   • Trenutno Slovenija te rezerve (ki znaša cca. 700 MW za NEK 1) nima v zadostni meri z lastnimi viri in jo delno zakuplja v tujini.
   • Za JEK2 bo morala država zgraditi nove hitre plinske elektrarne (ki lahko štartajo v nekaj minutah) ali pa ogromne baterijske hranilnike. Gradnja sodobne plinske elektrarne (npr. moči nekaj sto megavatov) stane med 200 in 400 milijoni evrov. Za polno varnost obratovanja tako velikega bloka bo investicija v sistemsko rezervo in podporne vire hitro presegla 500 milijonov evrov, verjetno tudi presega 1 MRD €.
4. Dejanski seštevek: Koliko bo stalo vse skupaj?
   • Če k ceni same elektrarne prištejemo vse tisto, o čemer uradni investitor “ne govori”, ker to ni strošek njegovega podjetja, dobimo realnejšo makroekonomsko sliko za Slovenijo:
   • Sama elektrarna (z obrestmi): 15 – 22 milijard €
   • Prenosno omrežje (ELES): ~1 – 1,5 milijarde €
   • Sistemske plinske elektrarne / rezerve: ~0,5 milijarde €
   • Cestne in logistične prilagoditve (Koper-Krško): ~0,3 – 0,5 milijarde €
   • Nujna posodobitev distribucije: ~3 – 4 milijarde €
5. Realni skupni strošek prehoda na JEK2 za celotno državo se tako ne vrti okoli 20 MRD €, temveč se dejansko približuje ali celo presega 25 do 28 MRD € (optimistično). Pravzaprav presega 55 MRD € po oceni Mervarja, v to oceno pa ni vključena nujna infrastruktura. Česar pa izračun ne pove? V najboljšem primeru bi elektrika iz nove nuklearke prišla leta 2041, verjetno pa šele leta 2050. Prepozno.

Kaj lahko Slovenija doseže v desetih letih?

Avstralskega modela ne moremo preprosto prekopirati. Lahko pa uporabimo njegove najpomembnejše nauke.

V naslednjih desetih letih bi Slovenija lahko:

• sistematično podprla vgradnjo do 500.000 hišnih hranilnikov, zlasti v kombinaciji s sončnimi elektrarnami;
• uvedla ugodne časovne tarife in preizkusila ponudbo treh ur zelo poceni ali brezplačne elektrike v obdobjih presežne proizvodnje;
• razvila virtualne elektrarne, ki bi povezovale gospodinjske baterije, električna vozila in prilagodljivo porabo;
• poenostavila umeščanje obnovljivih virov na primernih območjih, ne da bi opustila varstvo narave;
• omogočila energetske zadruge, skupnostne elektrarne in uporabo javnih streh;
• zagotovila, da imajo občine in prebivalci neposredne koristi od projektov, ki se izvajajo v njihovem okolju;
• objavila primerljive stroškovne in časovne scenarije za centralizirano in razpršeno energetiko.

Tri ure brezplačne elektrike same po sebi ne bodo spremenile energetskega sistema. Lahko pa postanejo razumljivo in oprijemljivo sporočilo: elektriko je smiselno uporabljati takrat, ko je je veliko, gospodinjstva pa lahko dejavno sodelujejo pri prehodu.

Dvajset let je dovolj dolgo, da se pokažejo posledice razvojnih prioritet. Južna Avstralija je v tem času zgradila sistem z velikim deležem vetra in sonca. Slovenija je večino politične pozornosti namenila pripravi JEK2. V naslednjih desetih let bi lahko nadoknadila zamujeno – ne z novo obljubo, ampak z množico izvedenih projektov obnovljivih virov.

Energetska prihodnost ni le vprašanje tehnologije. Je vprašanje tega, kdo lahko sodeluje, kdo odloča in kdo ima koristi.

Ali bomo čakali na eno veliko elektrarno ali bomo energijo začeli upravljati tudi od spodaj navzgor – v gospodinjstvih, občinah in energetskih skupnostih?

Ključne sistemske dileme

Zagovorniki jedrske energije na preprosta vprašanja nimajo odgovorov:

1. Časovna komponenta in »integral izpustov«: Argument, da je jedrska energija prepočasna, temelji na realnih časovnicah. Kot opozarjamo (in je razvidno iz analize integrala izpustov TGP), JEK2 glede na uradne načrtovalne roke ne bo operativen pred letom 2041. To pomeni, da bo Slovenija desetletja še naprej odvisna od fosilnih goriv ali pa bo zamudila kumulativne podnebne cilje, medtem ko bi se z razpršenimi obnovljivimi viri (OVE) in hranilniki emisije lahko zmanjševale bistveno hitreje in postopoma.
2. Finančna tveganja in Lazardova primerjava: Primerjava gibanja stroškov (Lazardovi podatki, kjer sončna in vetrna energija skupaj s hrambo drastično cenita, medtem ko nuklearke postajajo dražje) je povsem na mestu. Projekt v višini 15–20+ milijard evrov za državo z velikostjo slovenskega gospodarstva resnično predstavlja tveganje fiskalnega bremena in potencialnega “too big to fail” scenarija, kjer bi morebitne prekoračitve proračuna in zamude pri gradnji resno ogrozile javne finance.
3. Okoljska tveganja in VRAO (visokoradioaktivni odpadki): Izpostavitev dejstva, da Slovenija nima in trenutno dejansko ne gradi ustreznega odlagališča za VRAO (visoko radioaktivni odpadki), je eden najbolj očitnih manjkajočih členov v dolgoročni jedrski strategiji. Zanašanje na začasna skladišča ali neznane dolgoročne rešitve je okoljsko in politično tvegano.

Jedrski zagovorniki se oklepajo mnogokrat ovrženih argumentov, vendar jih vztrajno ponavljajo v upanju, da bo laž postala resnica:

• fizikalno varnost in stabilnost elektroenergetskega omrežja (zanesljivost dobave ob t. i. Dunkelflaute oziroma dolgotrajnih obdobjih brez sonca in vetra).
• 100-odstotni prehod na OVE + baterije zahteva precej večje presežne instalirane moči in dolgoročne (sezonske) hranilnike, ki jih danes še tehnično in cenovno ne obvladujemo v celoti na ravni malih sistemov (predlagamo 90% prehod, kasneje pa teh 10% nadomestiti s sintetičnim ali bio metanom; tudi JE scenarij je vsaj 10% odvisen od zemeljskega plina).
• Jedrska energija kljub visoki začetni ceni in dolgi gradnji zagotavlja stabilno pasovno energijo (baseload) znotraj majhnega tlorisnega območja (Sl ima tri podnebne pasove, hkrati pa je odlično povezana v evropsko mrežo, temno brezvetrje je zgolj mit).

Spodbudo za to objavo je dal Gavin Mooney

Najnovejše analize in objave, ki jih Gavin Mooney Gavin Mooney LinkedIn deli s svojo skupnostjo, se osredotočajo na prelomne točke svetovnega energetskega prehoda, kjer obnovljivi viri energije strukturno izrinjajo fosilna goriva:

• Nemčija in izzivi omrežja: V svojih analizah izpostavlja Nemčijo, ki je dosegla izjemen prehod, saj veter in sonce zdaj tvorita jedro njihove proizvodnje električne energije. Opozarja pa na “trde orehe” prehoda: stroške, zagotavljanje stabilne rezervne kapacitete in končno opustitev premoga.
• Kitajski strukturni preobrat: Mooney je podrobno analiziral podatke za Kitajsko, kjer je proizvodnja elektrike iz premoga in plina prvič v zadnjem desetletju padla. Poudarja, da ne gre za prehodno nihanje, ampak za strukturni upad fosilnih goriv, saj je rast čiste energije (ki je na Kitajskem narasla za 24 %) končno prehitela rast samega povpraševanja.
• Ekonomski preskok elektrifikacije: Veliko piše o elektrifikaciji težkega tovornega prometa na Kitajskem, kjer električni tovornjaki zaradi nižjih stroškov lastništva (TCO) drastično zmanjšujejo porabo dizla. Zagovarja stališče, da ko ekonomija tehnologije prestopi določen prag, postane prehod neustavljiv.
• Sončni boom v Afriki: Opozarja na t.i. “skriti sončni boom” v Afriki. Podatki o uvozu panelov iz Kitajske kažejo, da je dejanska moč sončnih elektrarn v Afriki lahko do štirikrat višja od uradnih statistik. Razlog je v tem, da prehod ne poteka preko državnih projektov, temveč decentralizirano – na tisočih strehah tovarn, trgovskih centrov in hiš.
• Avstralija in presežki: Kot generalni manager podjetja Kaluza za Avstralijo in Novo Zelandijo podrobno spremlja avstralski trg (npr. Južno Avstralijo, ki ruši rekorde z vetrom in soncem). Opozarja, da ko delež obnovljivih virov preseže 50 %, stabilnost omrežja postane predvsem računalniški in mikroekonomski izziv – kako pametno upravljati decentralizirane baterije in porabo v realnem času.

Viri:

• Vlada Južne Avstralije; avstralska vlada,
• Solar Sharer Offer in Cheaper Home Batteries Program;
• GEN energija, JEK2 – ocena ekonomike in preliminarna transportna študija;
• ELES, razvojni načrt omrežja 2025–2034;
• OECD, Environmental Performance Reviews: Slovenia 2026;
• Matjaž Valenčič, Od centralizirane k razpršeni energetiki: razpršena hramba energije kot temelj energetske demokracije.
• Lazard’s Levelized Cost of Energy, Analysis—Version 18.0
• Aviel Verbruggen: Era3 of Humanity: Shape Paradise or Slip into Hell
• Analiza 100 % OVE scenarija v elektroenergetskem sektorju za Slovenijo za leto 2044: Aleksander Mervar