Kdo se boji presoje vplivov na okolje?

Pred nekaj dnevi se je zgodilo to, kar je za jedrsko stroko nepojmljivo. ARSO je v ponovljenem odločanju sprejel sklep, da je za podaljšanje obratovalne dobe s 40 na 60 let potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Jedrski lobiji pa v jok. S pomočjo lojalnih medijev nas strašijo, da bo zaradi te odločitve treba zapreti nuklearko, Slovenija pa bo ostala v temi in mrazu, brez elektrike. Le kaj so hoteli jedrci prikriti javnosti ob investiciji v podaljšano delovanje elektrarne? Se zato otepajo presoje vplivov in pridobivanju okoljevarstvenega soglasja? Saj je presoja pred izvedbo posega, ki bi pomembno vplival na okolje, obvezna. Kdo se boji presoje vplivov na okolje in zakaj?

Jedrska energija je preveč pomembna, da bi jo prezrli in preveč tvegana, da bi jo dopustili. Odpira več težav, kot jih rešuje. Morda prav zaradi tega odgovorni v naši jedrski elektrarni na skrivaj povečujejo zmogljivosti jedrske elektrarne v upanju, da jih ne bomo opazili. Sindrom kuhane žabe.

Podobno je vprašal Edward Albee v drami »Kdo se boji Virginie Woolf?« Se spominjate, kaj sta odgovorila Elizabeth Taylor in Richard Burton?

Kdo hoče uničiti jedrsko energijo?

Sloveniji čez slaba tri leta grozi električni mrk! Tako nas strašijo v dnevnem časopisju, če vprašamo, ali so načrtovani postopki umeščanja jedrskih objektov v prostor res varni. Na članek v Dnevniku je odgovoril dr. Leo Šešerko.

Zakaj se jedrci bojijo presoje vplivov na okolje, če je delovanje NEK varno in brezhibno? Strašenje, da bomo brez NEK v temi, ni na mestu. Izsiljevanj, podkupovanj in prikrivanja ne smemo tolerirati, zlasti ne pri jedrski energiji. V temi ne bomo. Bomo pač prisiljeni hitreje graditi hidroelektrarne in druge elektrarne na obnovljive vire energije, morda se bomo tudi naučili skromnosti v povezavi z rabo energije.

Presoja

Presoja vplivov na okolje ni nič nenavadnega. Upravni postopek presoje vplivov na okolje, določen v zakonu o varstvu okolja, predvideva sodelovanje javnosti. Nekatere vrste posegov v prostor lahko bistveno spremenijo, ogrozijo ali kako drugače vplivajo na naše življenjsko okolje. Sodelovanje javnosti v postopku izdajanja gradbenega ali lokacijskega dovoljenja za poseg v prostor omogoča varstvo naše ustavne pravice do življenja v zdravem življenjskem okolju.

To, kar delajo jedrci z nuklearko, je pretirano. Januarja 1983 je bila zgrajena jedrska elektrarna moči 632 MW, leta 2000 povečana na 727 MW (z obstoječo staro reaktorsko posodo), letna proizvodnja 3,72 TWh pa povečana na 5,5 TWh v letu 2019 oz. načrtovano 6 TWh v letu 2020. Torej večja moč, večja izkoriščenost in daljše obratovanje, ob nuklearki pa pol večji kup jedrskih odpadkov. Ob enaki varnosti obratovanja?

Je jedrska energija varna?

To je napačno vprašanje. Jedrska varnost je odvisna od ljudi, ki z njo manipulirajo. Kot če bi vprašali, če so vžigalice varne. V otroških rokah že niso.

Zamolčani jedrski dogodki kažejo, da obratovanje jedrske elektrarne ni tako varno, kot nam jedrci prikazujejo.

Med zadnjo menjavo goriva, oktobra 2019, NEK ni zagotavljala obratovanja v skladu z odobrenimi obratovalnimi pogoji in omejitvami, saj zaprtost penetracije zadrževalnega hrama ni bila zagotovljena od 05. 10. 2019 od 17:20 ure do 07. 10. 2019 do 14:22 ure, hkrati pa so v tem obdobju potekale priprave na iznos goriva ter sam iznos goriva v bazen z izrabljenim gorivom. Poleg tega NEK po prepoznavi problema nezatesnjene penetracije ni zaustavila iznosa goriva, ampak je izvedla nadomestno osamitev. Ta dogodek je NEK zamolčala, čeprav je uvrščen v stopnjo 1 po INES lestvici.

URSJV navaja, da je vzrokov za ta dogodek več, in sicer: neustrezno procesiranje delovnih nalogov, pomanjkljiv sistem pregleda in nadzora nad delovnimi nalogi, nesledenje zahtevam obratovalnih pogojev in omejitev, neustrezni interni postopki itd. Skratka, malomarnost!

Kaj pa je vzrok malomarnosti? Verjetno pohlep, saj se NEK v letnem poročilu hvali o zmagovitem letu 2019: izjemna stabilnost obratovanja, visoka raven jedrske in sevalne varnosti, odgovoren in tankočuten odnos do okolja, presežena načrtovana proizvodnja električne energije, odlično izveden remont, velik napredek pri izvedbi Programa nadgradnje varnosti, pozitiven poslovni rezultat, najvišja ocena na mednarodni presoji, ki jo je opravilo Svetovno združenje operaterjev jedrskih elektrarn WANO, zlati certifikat bonitetne odličnosti, ki potrjuje nadpovprečno zanesljivo in uspešno poslovanje NEK, in ne nazadnje zavidljiva raven timskega delovanja in sodelovanja. Očitno je jedrska varnost podrejena produktivnosti, ključna sta preseganje proizvodnih ciljev in dobiček. Seveda se morajo posluževati jedrskih laži, da skrijejo svojo malomarnost.

Jedrske igre brez meja

Upravljanje jedrskega objekta ni športna panoga, pri kateri zmaga najhitrejši. To je treba povedati upravi. Varnost ne bi smela biti zapostavljena na račun dobička. “Med dosežki, po katerih si bomo še posebej zapomnili poslovno leto, ki mu namenjamo to poročilo, je gotovo zahteven remont, ki je bil opravljen v izjemnih 28 dneh. Remont 2019 je bil celo najkrajši, odkar elektrarna obratuje v 18-mesečnem gorivnem ciklusu.” Pod te beseda sta se podpisala Stane Rožman, predsednik uprave NEK in Saša Medaković, član uprave NEK. Seveda sta prikrila jedrski dogodek s stopnjo 1 po INES lestvici. Sta se zlagala ali morda res nista vedela? Kakorkoli, nista primerna za vodenje nuklearke! Pregovor “kdor laže ta krade” je sam po sebi dovolj zgovoren. Lahko upravi NEK sploh še kaj verjamemo?

Koliko takih dogodkov je NEK še zamolčala? Znani so pretekli jedrski dogodki v  NEK, ko so na URSJV vedeli za izliv tricija v reko Savo, prelom  palic v jedrskem gorivu in povzročeno  evropsko paniko zaradi poročila na napačnih obrazcih o neobstoječi jedrski nesreči  NEK. Skupaj so prikrivali stanje in javnosti posredovali  le pavšalne informacije. S tem so želeli prikriti za javnost pomembne okoljske informacije in tako kršili določila Aarhuške konvencije, ki določajo, da morajo biti take informacije  znane in javnosti posredovane takoj.

Joj, kam bi del?

Kako bodo hranili jedrske odpadke in izrabljeno jedrsko gorivo? Tega ne ve nihče. To ni vprašanje za milijon evrov, temveč za milijon milijonov evrov.

Nikjer na svetu še ni urejeno skladišče visoko radioaktivnih odpadkov VRAO in izrabljenega jedrskega goriva IJG, pa nastajajo odpadki že 70 let. Francija napoveduje investicijo v skladišče svojih jedrskih odpadkov v znesku 25 milijard evrov. Podobno načrtujejo tudi Finci in Švedi, s tem se zadnja leta ukvarjajo tudi Švicarji, Nemcem se je podzemeljsko skladišče že začelo podirati in ga sanirajo, Rusi pa vržejo kamorkoli.

Kam torej z odpadki? Aškerc je na podobno vprašanje, “Joj! kam bi dél?” odgovoril: “I, kjer si vzel!” Torej, nazaj pod zemljo, čim globlje, da bodo varno skriti za stotisoče let. Ne vemo, kaj bo tedaj na tem svetu. Vemo pa, da so pred sto tisoč leti po naših krajih hodili neandertalci.

Odločate o svoji usodi in o usodi zanamcev

Jedrska elektrarna je kot kredit, ki ga bodo vračali pravnuki. No, za izgradnjo nove jedrske elektrarne JEK2 bi bilo treba pripraviti približno 20 milijard evrov, za celotno novo infrastrukturo pa še precej več. Če ne veste, koliko je to, vam namignem, po 10.000 € za vsakega prebivalca Slovenje, od dojenčkov do starčkov. Tistih, ki služijo, je manj, zato bodo plačali več. Ali bodo vsi aktivni prebivalci z veseljem plačali po 25.000 €, povprečno dvoletno plačo zato, da bodo imeli najdražjo elektriko v regiji? Razgradnja in gradnja skladišča VRAO pa bo še dražja od načrtovane gradnje jedrske elektrarne, vnuki bodo plačevali še več.  

Slovenija je pravna država, zato lahko odločitev o delovanju, gradnji ali zaprtju jedrske elektrarne sprejme samo ljudski referendum. Zahtevajte referendum, ki so nam ga politiki obljubili. Potem pa se pravilno odločite. V vaših rokah je slovenska usoda.

Sploh pa … ali ste pomislili, zakaj (ne) govorimo o novi nuklearki?