Vsi se moramo osvoboditi tistih misli, ki nam jih podtikajo jedrski zagovorniki, da nam brez jedrske energije ni živeti. Poskusimo, saj gre. V pomoč nam je Aldo Greč! Svoboda misli se začne v naših glavah.
Tako piše Aldo Grech:
Prava vojna je bila ves čas v naših glavah!
Kako um, ki mu zaupamo, pogosto ni naš lasten in kaj je potrebno, da ga končno ponovno pridobimo.
Vsi smo to že slišali, kajne? »Vaš največji sovražnik je v vaši glavi.« To je kliše, mantra samopomoči, vrstica, natisnjena na skodelicah za kavo in motivacijskih plakatih.
Kaj pa, če to ni le psihološka resnica, ampak kulturna zarota?
Ker »sovražnik v svoji glavi« niste samo vi. Ni vaša slabost, vaše odlašanje ali vaš strah pred neuspehom. Je veliko bolj zahrbten. Je glas, nameščen brez vašega soglasja. In bolj, ko verjamete, da ste to vi, bolj popolno opravlja svoje delo.
Recimo temu, kar je: programiranje.
Programirani smo od trenutka, ko lahko absorbiramo jezik. Programirani s strani naših skrbnikov, ki so bili sami programirani s strani verskih institucij, izobraževalnih sistemov, vlad in kultur, ki niso zasnovane tako, da bi osvobodile posameznika, temveč da bi ohranile strukturo. To programiranje zamenjujemo z ljubeznijo, z moralo, z »biti dober človek«. Pogosteje pa gre za poslušnost v preobleki.
Prava vojna torej ni proti svetu, temveč proti ponotranjenim ustvarjalcem nadzora v nas. Borimo se proti lažnim sovražnikom: napačni karieri, napačnemu telesu, napačnim ambicijam, napačnemu partnerju, ne zato, ker so napačni, ampak zato, ker kršijo podedovano pripoved, o kateri smo bili premladi, da bi jo podvomili.
In tisti, ki so nas učili? Bali so se. Bali so se, kaj bi svet storil neprogramiranemu otroku. Bali so se lastne sramote. Bali so se kaosa, ki bi lahko sledil svobodi.
Zato smo se naučili ne spraševati, ampak se prilagajati.
Ampak tukaj je radikalna resnica: če je vse programiranje, ga je mogoče reprogramirati. Ne z uporom. S prebujenjem. Ne z bojem proti sovražniku, ampak s spoznanjem, da sovražnik ni bil nikoli resničen, le glas, ki se je prenašal skozi prestrašene generacije.
Političnim in verskim sistemom, ki uspevajo na konformizmu, ni treba, da nas nadzorujejo, ko nas lahko prepričajo, da nadzorujemo sebe. In tako se vojna nadaljuje, tiho in učinkovito, v naših glavah.
Dokler nekega dne nekdo ne reče: “Kaj, če temu glasu ne bom več verjel?”
Takrat se vojna konča. Ne z udarcem. Ampak s tišino.
Tišina tako globoka, da se zdi kot svoboda.
Vendar je pri tem programiranju nekaj še bolj nevarnega: ne obrača nas le proti nam samim – obrača nas drug proti drugemu.
Učijo nas, naj se bojimo tistih, ki so videti drugače, molijo drugače, ljubijo drugače in govorijo drugače. Toda spekter človeštva, njegove barve, njegovi naglasi, njegovi rituali, ni sovražnik. Nikoli ni bil.
Pravi zločin je tale: Programirani smo bili, da na razlike gledamo kot na nevarnost.
In to programiranje ni prišlo od ljudi na drugi strani ulice, temveč od tistih na prižnicah, govornicah in propagandnih strojih. Interesnih skupin, ki se jih je treba bati, da bi ohranili nadzor. Tistih, ki imajo koristi od tega, da nas ohranjajo razdeljene, medtem ko ostajajo na oblasti.
Torej, če čutite jezo, če čutite bes, prav, vendar ga uporabite modro. Ne na svojem sosedu, ker je njegova koža za odtenek svetlejša ali temnejša. Ne na priseljencu, muslimanu, queer najstniku ali ženski, ki noče molčati. Usmerite ga na programerje!
Vojna je resnična. Vendar ni z njimi. Vojna je z lažjo, da so oni grožnja.
