Selektivni okoljski aktivizem

V slovenskem okoljevarstvu se vse pogosteje srečujemo s paradoksom, ki ga lahko poimenujemo selektivni okoljski aktivizem. Gre za pojav, ko posamezne nevladne organizacije (NVO) intenzivno nasprotujejo vidnim posegom v prostor, kot so jezovi hidroelektrarn, vetrne elektrarne ali plavajoče sončne elektrarne, hkrati pa postanejo manj odzivne, ko gre za nevidne, a biološko škodljive fizikalne ali kemijske vplive na isto naravo, ki jo domnevno varujejo. Takšna selektivnost odpira vprašanje, ali v javni razpravi dovolj celovito obravnavamo vse okoljske pritiske. Je smiselno iskati ravnovesje med okoljem, biologijo, tehnologijo in politiko? Mar niso NVO tiste, ki imajo ključno vlogo pri varovanju okolja, saj pogosto delujejo kot “pes čuvaj” (watchdog) in opozarjajo na okoljsko problematiko, ki jo pristojni organi morda spregledajo? Mar niso zagovornik nemega okolja? Nobene nevladne organizacije ne želimo obtožiti, nasprotno, želimo jih predramiti in jim pomagati k učinkovitejšemu delu.

NVO naj bi zastopale interese šibkih članov družbe ali nemih udeležencev (okolje, narava, prostor)… Je pa selektivni aktivizem najti na mnogih področjih obnovljivih virov energije, ribe (jezovi rek), ptice in netopirji (vetrne elektrarne), veduta (plavajoče sončne elektrarne), metuljčki (infrastruktura)… Pri jedrski energetiki je tak pritisk pogosto manj izrazit ali manj usmerjen v vsakodnevne okoljske vplive, tam mnogi NVO-ji praviloma molčijo in mižijo. Le redke NVO so zagrizle v to kislo jabolko in nastavile ogledalo jedrski industriji.

Primer Moravče: Tišina, ko narava kriči

Spomnimo se afere Termit v Moravčah, kjer je šlo za razvpito onesnaženje tal in podtalnice z nevarnimi odpadki. Afera se je končala s klavrnim kompromisom, odpadki z dokazano prisotnostjo formaldehidov, fenolov in težkih kovin: arzena, svinca, kadmija, bakra, selena in kobalta, ostajajo zakopani, novih odpadkov pa ne bo več. Še vedno pa so v izcednih vodah, ki se zlivajo v potok Drtijščica.

Ko smo ob izbruhu afere vprašali nekatere varuhe rek, zakaj ob takšnem onesnaženju, ki so ga številni domačini in okoljski kritiki označili za ekocid, molčijo, je bil odgovor pretresljiv v svoji iskrenosti: “Ne moremo braniti vsega.” Takrat so se izgovarjali na pomanjkanje virov in kadrov, čeprav je šlo za eno največjih okoljskih afer. Če organizacija, ki se bori za vsako ikro v Savi, “nima moči” za obrambo pred kemičnim zastrupljanjem, se moramo vprašati o njihovih dejanskih prioritetah.

Sava: Boj proti betonu, spregledana vročina in “zadete” ribe

Danes se zgodba ponavlja na Spodnji Savi. Varuhi rek in rib se neizprosno borijo proti HE Mokrice, pri čemer se kot ključni argument uporablja varovanje sulca in zvezdogleda. A tukaj se pojavi več neprijetnih vprašanj:

• Toplotni šok: Zakaj so bili ti isti varuhi tiho ob dejstvu, da je Sava pod jedrsko elektrarno dosegala do 31 °C? Šele vztrajnost Zveze ekoloških gibanj Slovenije – ZEG je v novem okoljevarstvenem soglasju dosegla omejitev na 28 °C. Sulec je hladnovodna riba; zanj temperatura več kot 30 °C lahko predstavlja resen toplotni stres.
• Kulture jedrske varnosti: Transparentnost ne sme biti le deklarativna. Primeri iz avgusta 2022, ko so ob kritično nizkih pretokih Save merilniki na spletni strani NEK za več dni ‘utihnili’ ali kazali vrednosti nad dovoljenimi prirasti, kažejo, da potrebujemo neodvisen, javno dostopen in neprekinjen arhiv obratovalnih podatkov. Brez tega ‘pes čuvaj’ nima oči, narava pa ostaja brez zagovornika. V jedrski industriji velja načelo redundance (podvojenosti) in takojšnje odzivnosti. Če odpove merilnik za obveščanje javnosti prav v času največjega vročinskega vala (avgust 2022), ko so pretoki Save kritično nizki (le 32,3 m³/s), to v javnosti upravičeno sproži sum o namernem prikrivanju neugodnih parametrov.

• Transparentno obveščanje javnosti: NEK objavlja le trenutne podatke obratovanja. Za resno civilno kontrolo (watchdog) bi moral biti na voljo javno dostopen arhiv z zgodovino meritev (temperatura Save gorvodno/dolvodno, pretoki, izpusti tritija itd.) v strojno berljivi obliki. Brez arhiva je javnost obsojena na “zaslonske posnetke”, ki so edini dokaz za morebitne kršitve. To ni transparentnost, ampak igra jedrskih skrivalnic.
• Farmacevtski koktajl: Fakulteta za farmacijo v svoji brošuri Zdravila in mladi (2024) pojasnjuje proces izločanja (eliminacije) zdravil iz telesa. Učinkovine, ki jih zaužijemo, zapustijo naše telo v kemijsko aktivni obliki. Ker slovenske javne komunalne čistilne naprave nimajo terciarne stopnje čiščenja (ozonizacije), naše reke postajajo prostor kronične izpostavljenosti mikroonesnaževalom.
• Endokrine motnje oziroma ‘kemična kastracija’ vodnih organizmov: Raziskovalci, kot sta prof. dr. Ester Heath (IJS) in dr. Robert Roškar (FFA), že leta opozarjajo na prisotnost mikroonesnaževal v vodnem okolju, dokumentirajo prisotnost antibiotikov, analgetikov in psihoaktivnih snovi v naših vodah. Mednarodne študije (npr. Capaldo, 2018) dokazujejo, da kokain in antidepresivi v rekah povzročajo vedenjsko spremenjeno oziroma ‘zadeto’ stanje rib, hormonski motilci pa njihovo feminizacijo in motnje razmnoževalnega vedenja.
• Plavajoče sončne elektrarne (PSE): na degradiranih območjih (npr. rudniška jezera ali akumulacije HE) so PSE ena najučinkovitejših rešitev, saj zmanjšujejo izhlapevanje in pregrevanje vode ter ne posegajo v kmetijska zemljišča. Največ pomislekov civilnih iniciativ je povezanih z vplivom na ekosistem jezera, uničenje naravne podobe doline, spremembo jezera industrijsko območje. Kritike so glasne, vendar brez argumentov, zgolj demagoške. Ali je prav, da odloča ulica, politika poklekne, stroka pa mora molčati?

Odvetniki namesto argumentov

Ko stroka zastavi vprašanja o tej selektivnosti, namesto bioloških odgovorov včasih prejme opozorila. V osebni komunikaciji smo namesto vsebinskih odgovorov doživeli tudi opozorilo, da imajo nekateri sogovorniki ‘boljše odvetnike’. Takšni odzivi žal ne prispevajo k strokovni razpravi. Če se aktivizem sprevrže v izbiranje bitk na podlagi tega, kdo je nasprotnik (npr. nasprotovanje HE, ker je to politično popularno), narava izgubi svojega resničnega zagovornika.

Hidroelektrarne nedvomno povzročajo fragmentacijo habitatov, spreminjajo sedimentni režim rek in vplivajo na migracije rib. Ti vplivi so realni in jih ni mogoče zanikati. Vendar pa se ob javnih razpravah pogosto odpira vprašanje, ali je možno te kvarne vplive omiliti oziroma odstraniti in ali so enako resno obravnavani tudi manj vidni pritiski na vodne ekosisteme – segrevanje voda, mikroonesnaževala in hormonski motilci.

Vzgled bi nam morala biti Avstrija (npr. HE Kalsdorf), kjer so znali povezati gradnjo energetskih objektov s povečanjem biotske raznovrstnosti in sonaravnimi ureditvami prodišč. Tam niso le prepovedovali, ampak so zahtevali vrhunsko inženirstvo, ki varuje ekosistem.

Zgled HE Kalsdorf na Muri bi bil lahko uporaben tudi v Sloveniji. Sodobno inženirstvo omogoča sonaravne ureditve, kjer HE ne deluje le kot ovira, temveč kot aktivni upravljalec vodotoka.  Namesto “ribjih stez” (ozkih betonskih stopnic) so gradili obvozne rečne rokave, ki simulirajo naravno reko in omogočajo drstenje. Tam so z ureditvijo prodišč in stranskih rokavov dejansko ustvarili habitate, ki so bili prej zaradi regulacije Mure uničeni. Negativne vplive na Muri so zmanjšali z več kot 100 ekološkimi dopolnili na najnižjo možno raven.

Novi hidroelektrarni Gössendorf in Kalsdorf zagotavljata celovito varstvo pred poplavami za šest občin, kar je dolgoletna želja prebivalcev. Projekt je obsegal tudi izgradnjo novih stez za pešce in kolesarje ob reki Muri. Bistveni pa so ukrepi za varovanje okolja (ohranjanje zamočvirjenih področij, slepih rokavov, otokov …), ki kljub elektrarni omogočajo biološko raznovrstnost in pestrost. Prepričani smo, da so investirali v varovanje okolja zaradi splošne okoljske zavesti, ki je posledica dolgoletnih usklajenih aktivnosti avstrijskih okoljevarstvenih organizacij.

Pri HE Mokrice in HE na srednji Savi bi se energija varuhov rek lahko usmerila v zahtevo po najvišjih okoljskih standardih namesto v popolno blokado, če bi bil cilj res biotska raznovrstnost. Nikakor ne nasprotujemo ekologiji, ampak zagovarjamo boljšo ekologijo.

Hierarhija okoljskih tveganj

Vprašanje ni, ali jezovi vplivajo na reke – vplivajo. Vprašanje pa je, ali javna razprava enako resno obravnava tudi manj vidne, a biološko zelo pomembne obremenitve: toplotni stres, farmacevtske ostanke, hormonske motilce, sintetična škropiva in gnojila …, kar povzroča kronično kemično in toplotno izpostavljenost vodnih organizmov.

Potrebujemo okoljsko pismenost

Varovanje okolja se ne konča na lepih brzicah, če živelj v rekah izumira. Nesmiselno je varovati prosto tekočo reko, v kateri so ribe zaradi toplotnega stresa in psihoaktivnih mikroonesnaževal biološko nezmožne preživetja. Zahtevajmo življenje, ne kuliso razbremenjenega okolja. Če bomo varovali le “pogled na reko”, medtem ko bodo ribe v njej nezdrave od antidepresivov in pregrete, bomo ohranili le kuliso, ne pa življenja.

Čas je, da »varuhi narave« prenehajo nadomeščati strokovno razpravo s pravnimi pritiski in začnejo zahtevati tehnološke rešitve – ozonizacijo odpadnih voda. Narava ne pozna selektivnosti, zato je tudi mi ne bi smeli dopuščati.

Viri:

• Zdravila in mladi, 2. izdaja, Fakulteta za farmacijo UL, 2024.
• Heath E., et al., Raziskave o mikroonesnaževalih v slovenskih rekah, Institut “Jožef Stefan”.
• Capaldo A., et al., Effects of environmental cocaine on the European eel, 2018.