Jedrski strokovnjaki so neverjetni. Znajo napovedati upravljanje z jedrskim strojem za dvajset let vnaprej, pripraviti seznam potrebnega vzdrževanje, remontov, posodobitev, izobraževanja in še kaj več. Za dobavo jedrskega goriva sklepajo dvajsetletne pogodbe, dolgoročne pogodbe se sklepajo tudi za vzdrževalna dela, saj so cikli v jedrski energiji zelo dolgi. Tako tudi mora biti. Le tega ne vedo, po čem bo elektrika čez dvajset let in kako (ne)konkurenčna bo nova JEK2. Zato je skrajni čas, da spoznajo, kaj pomeni nova jedrska ekonomika.
Zlasti pa morata spoznati novo jedrsko ekonomiko vodilna jedrska ekonomista, Jože P. Damijan in Drago Babič, kot je razvidno iz njunega prispevka. Kot da sta šele včeraj spoznala račjo krivuljo. Ugotovila sta (kar vsi drugi že dolgo vedo), da se sončna energija ne more prilagajati porabi. Naprej pa razglabljata o rezervnih storitvah, kar kaže, da še vedno nič ne razumeta. In strokovnjaka se čutita poklicana, da Svet za razvoj pri SAZU spreminjata v lobistično združenje za jedrsko energijo.
Jedrska energija in obnovljiv viri niso kompatibilni
O tem, da se jedrska energija in obnovljivi viri dopolnjujejo, poslušamo že dolgo časa. Mnogi ne razumemo, kako. Vseskozi poslušamo le, da omogoča jedrska energija pasovno obremenitev v dnevnem diagramu porabe električne energije. Kako pa se lahko prilagaja cenejšim in prijaznejšim obnovljivim virom?
Po čem pa bo elektrika čez dvajset let? To je ključno vprašanje za novo jedrsko ekonomiko. Ceno bodo diktirali OVE in hranilniki energije, JE se bo morala cenovno prilagajati. To pomeni, da bo proizvajala izgubo, ki jo bodo plačevali vsi davkoplačevalci.
Grafični prikaz vsebuje podatke o proizvodnji sončnih, vetrnih, hidroelektrarn in malih hidroelektrarn, tako na prenosnem kot na distribucijskem omrežju. Poleg proizvodnje so grafično prikazani tudi podatki o trenutni instalirani moči sončnih elektrarn in odjemu na ravni posameznega elektrodistribucijskega podjetja ter delež ocenjene porabe energije iz obnovljivih virov energije na ravni Slovenije. To omogoča uporabnikom vpogled v aktualno stanje obnovljivih virov energije in njihovo integracijo v slovenski elektroenergetski sistem.
Iz diagrama vidimo, da OVE (brez HE) proizvedejo znaten delež elektrike in da lahko nastanejo pričakovane težave zaradi konflikta med tradicionalnimi proizvajalci elektrike in OVE. Seveda se je možno na napovedane težave pravočasno pripraviti in jih preprečiti, o tem kdaj drugič.
Konflikt je še večji
Zadeva je še nekoliko bolj zamotana, saj OVE občasno že presegajo pasovno obremenitev.
Kakšne so možne rešitve:
- Akumulacija viškov elektrike v ČHE.
- Zmanjšanje proizvodnje TE.
- Zmanjšanje proizvodnje HE.
- Omejevanje proizvodnje SE.
- Omejevanje proizvodnje iz JE, trapezno delovanje.
- Izvoz elektrike.
- Ponudba viškov elektrike z negativno ceno.
- Nove tehnologije pretvorbe viškov elektrike v vodik in sintetični metan, …
To, o negativni ceni ni iz trte izvito. Občasno plačujejo tudi po 500 €/MWh. Takrat dobi pogodbeni potrošnik elektriko in do 500 € za vsako MWh. Avstrijcem se smeje zaradi slovenske nestrokovnosti. V Sloveniji deluje ena ČHE (Avče), v Avstriji pa je, po podatkih Avstrijskega združenja za hidroenergijo (Österreichischer Wasserkraftverband) kar 1.143 črpalnih hidroelektrarn. Te elektrarne predstavljajo pomemben del avstrijskega energetskega sistema in zagotavljajo fleksibilno shranjevanje energije ter prispevajo k stabilnosti omrežja. Torej, Avstrijci dobijo iz Slovenije elektriko in denar, da lahko slovenska nuklearka nemoteno obratuje.
Z oceno, da je zmogljivost avstrijskih črpalnih elektrarn tisočkrat večja od edine slovenske, nismo dosti zgrešili. Če predpostavimo, da je Avstrija petkrat večja od Slovenije in to prenesemo tudi na energetiko, bi Slovenija, če bi šla po avstrijski poti, potrebovala 200 ČHE. Ima pa eno samo.
Avstrijci se zanašajo na ČHE in na slovenske viške, slovenski jedrci (ki vodijo državo, saj so jo ugrabili, glej jedrska prevara), bi pa gradili nuklearke. Kako močne? 1.100 MW, 1.600 MW, 2.400 MW… ?
Ob tem, da je danes že 350 MW polovice nuklearke preveč za Slovenijo. Kaj šele čez nekaj let, ko bomo podvojili proizvodnjo elektrike iz OVE?
Rešitev naj bi bila trapezno delovanje
Načrtovana JEK2 daleč presega potrebo po pasovni moči. Že sedanja polovica NEK s 350 MW občasno povzroča težave, vsaj trikrat močnejša JEK2 pa bo te težave občutno povečala. Ne pozabimo, da NEPN za leto 2030 v svojem scenariju predvideva 1.650 MW inštaliranih sončnih elektrarn in 415 MW vetrnih elektrarn. Kaj bo šele okoli leta 2045, ko bi JEK2 lahko začel obratovati.
Na vprašanje, kako bo JEK2 združljiva z nestanovitnimi obnovljivimi viri in kako se bo prilagajala spremenljivi potrošnji, smo dobili iz samega vrha zagovornikov JEK2 odgovor, nad katerim smo ostali brez besed. JEK2 bo delovala v trapezu. To bi pomenilo, da bi se vsako jutro, ko bi sijalo sonce, nuklearka skoraj izključila in bi se vključila pozno popoldan, ko bi šlo sonce spat. Podobno bi se prilagajala vetru in bonaci. Da bi jedrski zagovorniki postali všečni vsem, se prelevijo v pravljičarje. Kar naenkrat se pozabi tista maksima o pasovni energiji in postane nuklearka gibka kot plinska turbina, vitka kot morska deklica.
Načrtovana JEK2 je predimenzionirana za Slovenijo. Menda načrtujejo gradnjo nuklearke za Slovenijo, ne za tuje države. Upamo, da jedrska vlada ne bo oddala tujcem v najem zemljišča za jedrsko elektrarno; od tega bi imela Slovenija zgolj stroške, tveganje in radioaktivne odpadke.
Koliko elektrike rabi Slovenija?
Podatki, koliko elektrike je Slovenija potrebovala, so na portalu ELES dostopni za vsak dan in uro v letu. Konkretno, dne 19. 7. 2024 ob 12. uri, ko je bila poraba 1.100 MW, je imela Slovenija 946 MW viška. Pravijo, da je bila negativna cena elektrike kupcem zelo prijazna.
Koliko elektrike pa bo Slovenija rabila čez 20 let, ko bi lahko bila zgrajena nova nuklearka? Je to vprašanje za vedeževalca Blaža? Bi ga, prosim, nekdo iz vladne ekipe za jedrske zadeve, takoj poklical?
Brez hidroelektrarn ne bo šolo, brez nuklearke z lahkoto
Energetska bilanca Slovenije iz leta 2020 navaja naslednje scenarije za leto 2040:
- Referenčni scenarij: predvideva, da se bo poraba energije zmerno povečevala, do leta 2040 pa dosegla 16,3 TWh.
- Scenarij z visoko gospodarsko rastjo: predvideva, da se bo poraba energije močno povečevala, do leta 2040 pa dosegla 18,1 TWh.
- Scenarij z nizko emisijo ogljika: predvideva, da se bo poraba energije zmanjšala, do leta 2040 pa dosegla 13,7 TWh.
Najbolj verjeten je tretji scenarij, da se raba elektrike ne bo bistveno povečala, saj bo treba do leta 2050 celotno rabo energije razpoloviti.
Koliko elektrike bo Slovenija proizvedla iz OVE leta 2040? Isti vir navaja naslednje scenarije:
- Referenčni scenarij: predvideva, da bo proizvodnja OVE leta 2040 dosegla 10,4 TWh.
- Scenarij z visokim deležem OVE: predvideva, da bo proizvodnja OVE leta 2040 dosegla 14,7 TWh.
Če predpostavimo najbolj potraten scenarij in najnižjo proizvodnjo OVE, zmanjka 7,7 MW elektrike letno. To pa bodo pokrile HE, ko bodo dokončane savske elektrarne. Mura lahko ostane taka, kot je sedaj. Spomenik samovšečnim “ekologom” z avstrijskimi šali. Na avstrijski strani je 22 večjih HE skupne moči 350 MW, na slovenski le ena mala, moči 0,5 MW. Napoved Boža Dukiča, da bomo brez HE plačevali drago elektriko in penale, ker ne bomo v roku izpolnili okoljskih zavez, se je, na žalost, uresničila.
Kaj nas uči nova ekonomika?
Za dolgoročne naložbe je treba predpostaviti pogoje, ki bodo takrat veljali na tržišču. Že z današnjim razmerjem cen elektrike iz JE ali OVE je naložba v jedrsko elektrarno negospodarna. Z upoštevanjem prihodnjega razmerja cen in s predvidenim fleksibilnim obratovanjem JEK2 v trapezu pa je razmišljane o novi nuklearki zgolj utopija. Modulacija je zgolj teoretična rešitev, dejansko pa ima precej slabosti.
Odgovor bi dala nova jedrska ekonomika. Prej, kot bodo jedrski zagovorniki to spoznali, manj denarja bo zapravljenega. Niti SMR, ki imajo tako medijsko podporo, niso rešitev. So še dražji od klasične nuklearke.
Sedanje jedrske tehnologije so zastarele, povozil jih je čas.
