Za neupoštevanjem ugovorov svetovne civilne družbe in spreminjanjem oceana v odlagališče jedrskih odpadkov se skriva večji cilj, ki ga navdihujejo kapitalistične prakse. Te izhajajo iz jedrske krize: doseči še eno mejo z normalizacijo ukrepov za zmanjševanje stroškov v dobro jedrske industrije.
Medtem ko podnebna kriza gozdove in habitate živih bitij hitro spreminja v prah in pepel v Turčiji, Grčiji, Kanadi in v svetovnih morjih, ki so onesnažena s plastiko in odpadki, so ti habitati zaradi dobička in stroškov tudi nepremišljeno prekriti z radioaktivnostjo zaradi v dobiček osredotočene politike. 24. avgusta 2023 se je v okviru postopkov, ki jih izvajata japonska vlada in TEPCO, začelo izpuščanje 1,34 milijona ton radioaktivne odpadne vode, ki se nabira v rezervoarjih na lokaciji elektrarne v Fukušimi.
Namestitev čistilnega sistema, ki stane le 23 milijonov USD in izpust odpadne vode s tritijem, brez presoje vplivov na okolje (EIA), predstavlja ekocid. S tem ekocidom so se izognili varnejšim alternativam, kot je strjevanje odpadne vode v gradbene materiale ali dolgoročno skladiščenje, ki stane 100-krat več. Očitno ta metoda sproščanja, za katero je bilo navedeno, da bo trajala 40 let, kaže na sistemski napad na globalni ekosistem, ki je daljši in hujši, kot je videti.
Japonska ne govori resnice o “čiščenju”
Proces izpusta odpadne vode, ki je posledica popolnega taljenja treh reaktorskih sredic ob jedrski nesreči v Fukušimi, ki se je začela leta 2011, je v enaki stopnji nevarnosti kot nesreča v Černobilu. To dejstvo poudarja, kako se razlikuje od rednih procesov praznjenja jedrskih elektrarn in nakazuje obseg nevarnosti jedrskih elektrarn. Poleg tega so radioaktivni izotopi, obdelani v nakopičeni odpadni vodi, le polovica prave količine glede na to, kar je navedeno na spletni strani japonskega ministrstva za okolje.
Podrobnost, ki je bila do danes spregledana, je, da ni podatkov o količini izpustov, medtem ko je napovedano, da obstaja 40-letni časovni okvir za odlaganje radioaktivne vode v ocean. To pomeni, da je količina izpustov lahko celo enakovredna obdobju na primer 100 let, čeprav je trajanje navedeno kot 40 let. Poleg tega, ker se sedanji ugovori ne upoštevajo, je vredno razmisliti o potencialnem vplivu prihodnjih nasprotij ob koncu 40 let.
Prag, ki ga je treba doseči
Očitno naj bi se v naslednjem desetletju radioaktivna voda, izpuščena iz Fukušime, razširila v številna morja po vsem svetu, vključno z Marmornim, Sredozemskim, Egejskim in Črnim morjem. Znanstvena raziskava[i] kaže, da bo izhlapevanje v teh morjih povečalo raven industrijske radioaktivnosti v ekosistemu. Toda zakaj lahko TEPCO, japonska vlada in IAEA ne upoštevajo škodljivega vpliva, zaradi katerega so odgovorni za morebitno povečanje raka, poškodbe DNK, pogostejše spontane splave in težave z vzgojo nezdravih prihodnjih generacij po vsem svetu? Za neupoštevanjem ugovorov svetovne civilne družbe in s spreminjanjem oceana v odlagališče jedrskih odpadkov se skriva večji cilj, ki ga navdihujejo kapitalistične prakse, ki izhajajo iz njegove krize: doseči še eno mejo z normalizacijo ukrepov za zmanjševanje stroškov v dobro jedrske industrije.
Zgornjo izjavo je mogoče upoštevati tudi z možnostjo dodajanja odpadne vode drugih jedrskih elektrarn po Japonski k 1 milijonu 340 tisoč tonam vode, ki se je nabrala v 10-12 letih. Medtem ko ima obratovanje jedrske elektrarne visoke stroške in se mora soočiti s štirikrat cenejšimi stroški proizvodnje obnovljive energije, bo ta ukrep olajšal jedrsko industrijo. Preseganje tega praga zagotavlja sposobnost obvladovanja nevarnosti podnebne krize za jedrske objekte, saj je bilo za ta akcijski načrt pridobljeno soglasje družbe. Predstavljajte si, kako koristno bo to za jedrsko industrijo, saj IAEA obljublja, da bo podpirala floto jedrskih obratov, ki jo sestavlja 410 reaktorjev, ki delujejo po vsem svetu, 50 reaktorjev v gradnji in 80 reaktorjev[ii] v različnih fazah vzdrževanja, popravil, razgradnje in razgradnje.
Ruski Rosatom, lastnik turške jedrske elektrarne Akkuyu, katere gradbeni proces je dosegel končno fazo za prvi reaktor v Turčiji, ima zgodovino prikrivanja nesreč, kot je nesreča jedrske elektrarne Mayak, vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Poleg tega je Rosatom od leta 1948 do leta 2004 jedrske odpadke izpuščal v reko Tečo, kar je povzročilo vprašljive rezultate, ki kažejo, kako bi lahko bila legalizacija jedrskih odpadkov koristna. Možni vpliv tega pristopa v sredozemski regiji je lahko predvideti tudi na z nerazvitim demokratičnim sistemom in institucionalno dinamiko, v kateri prevladuje politična moč[iii]. To je še posebej pomembno, saj izjema za jedrsko elektrarno Akkuyu dovoljuje dovoljuje, da temperatura morja doseže do 35 °C. To predstavlja resno ekološko grožnjo, saj Turčija krši Barcelonski proces.
Vloga IAEA
Primer izpusta radioaktivne vode v Fukušimi nam predstavlja politično oblast, ki je prevzela mentaliteto korporativnega upravljanja, ki daje prednost dobičkom in interesom pod krinko “učinkovitosti” in donosnosti. Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) igra ključno vlogo pri zagotavljanju, da proizvodnja jedrske energije poteka varno in v skladu z uveljavljenimi smernicami. Vendar dokument[iv], ki je pricurljal iz IAEA, razkriva, da je agencija, ki je izjavila, da podpira TEPCO in japonsko vlado, svetovala, naj se vzdržita dajanja izjav, ki bi lahko negativno prikazovale jedrske elektrarne, in širjenja informacij, ki vplivajo na tisk in javno mnenje. Ker ta škandal dokazuje, kako so IAEA, japonska vlada in TEPCO povezani, je pomembno razmisliti o vlogi IAEA kot zelo cenjene svetovne organizacije.
Treba je omeniti, da sodelovanje IAEA v jedrski industriji izhaja iz zaupnega sporazuma WHA 12-40[v] s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) iz leta 1959. Navaja, da kadar koli katera koli organizacija predlaga začetek programa ali dejavnosti o temi, v kateri druga organizacija ima ali bi lahko imela znaten interes, se prva stranka posvetuje z drugo z namenom, da se zadeva sporazumno uredi.
Posledično se IAEA, ustanovljena za spodbujanje rasti jedrskih elektrarn po vsem svetu, vzdrži razkritja morebitnih nevarnosti za zdravje, s katerimi se sooča.
Očitno bi bilo zavajajoče zanašati se na izjave IAEA, v katerih je bilo navedeno, da radioaktivna odpadna voda ne predstavlja nobenega tveganja za globalno zdravje. Te informacije povečujejo verjetnost, da IAEA tudi med ukrajinsko vojno ni razkrila veljavnih in natančnih podatkov o sevanju v jedrskih elektrarnah v Černobilu in Zaporožju.
Ker je pomembno obvestiti svetovno družbo, da IAEA, ki se osredotoča predvsem na spodbujanje jedrskih elektrarn, ne bi smela sodelovati v razpravah, povezanih z javnim zdravjem, v skladu z načelom ločevanja odgovornosti, da bi se izognili navzkrižju interesov. Zato je priporočljivo, da civilna družba seznani mednarodno skupnost z vsebino nedavno razkritega dokumenta IAEA in zahteva prenehanje izpusta radioaktivne vode iz Fukušime v ocean.
V skladu s tem je treba zagotoviti, da so vsi postopki, povezani z odlaganjem radioaktivne kontaminacije v Fukušimi, predmet notranjih in finančnih nadzornih ukrepov, ki jih izvajata najmanj dve ločeni enoti.
Na tej stopnji je bistvenega pomena sprejeti ukrepe z razjasnitvijo vprašanj, ki jih poudarjajo nevladne organizacije, ki sledijo procesom, in zagotoviti je treba, da se realne rešitve lahko ustvarijo le z vključitvijo konzorcija sosednjih držav, kot je južna Koreja, Kitajska, Tajvan in Pacifiški otoki. V zvezi s tem je lahko upravljanje procesa za gradnjo zaklonišča z jekleno kupolo, ki je bilo dokončano leta 2016 s financiranjem 40 držav, ki so se leta 1997 združile, da bi zaščitile eksplodirani četrti reaktor jedrske elektrarne v Černobilu pred zunanjimi vremenskimi vplivi, vzeto za primer[vi].
Nedvomno ekonomski in administrativni nadzorni mehanizem, ustvarjen za Černobil zaradi pomanjkanja finančnih sredstev Ukrajine, ni sprejemljiv za tehnološkega velikana Japonsko, ki stroške katastrofe nosi sama. Ker globalna družba ni v celoti pokazala svoje zavezanosti k spremembi sistema, lahko sistemska rešitev prepreči dodajanje radioaktivne katastrofe podnebni krizi, preden preobrazba življenja na planetu zadene omejitve.
Z drugimi besedami, trditve o učinkovitosti in dobičkonosnosti institucionalizacije logike »vodenja države kot podjetja«, ki je postala skupni diskurz političnih moči, bo pripomogla vsaj k racionalnosti posnemanja upravljanja podjetij.
Pınar Demircan (doktor sociologije) Neodvisni raziskovalec Koordinator Nukleersiz.org
Prevod članka »The Discharge of Fukushima’s Radioactive Water Could Be a Precedent for Similar Actions«, objavljenem v 909. številki Nuclear monitor, je bil v skrajšani različici prvotno objavil turški časopis Yesil Gazette.
[i] Nie, B., Yang, J., Yuan, Y., & Li, F. (2021). Additional radiation dose due to atmospheric dispersion of tritium evaporated from a hypothetical reservoir. Applied Radiation and Isotopes, 167, 109475
[ii] https://www.worldnuclearreport.org/
[iii] https://www.mevzuat.gov.tr/mevzuat?MevzuatNo =7221&MevzuatTur=7&MevzuatTertip=5 , article 33,table 2
[iv] https://nuclear-news.net/2023/07/07/2-b1-iaeachief-rafael-grossi-says-hes-satisfied-with-japansplans-to-release-fukushima-wastewater/
[v] https://independentwho.org/en/who-and-aieaaggreement/
[vi] https://www.bechtel.com/projects/chernobylshelter-and-confinement/
