Gerard Brinkman je v Nuclear Monitor #928 objavil članek Ali obstaja jedrska renesansa? Dejansko dnevno poslušamo o jedrski renesansi, mnogi temu verjamejo. Torej, poglejmo, kje nas slepijo!
Ali obstaja jedrska renesansa?
Ko v časopisih berete naslove o prebojih v jedrskem svetu, jih ne jemljite resno. Po pisanju nekaterih časopisov rastejo nove jedrske elektrarne kot gobe po dežju. Po vsem svetu naj bi bil ta sektor v razcvetu. Mednarodna agencija za energijo (IEA) je januarja 2025 objavila poročilo, v katerem govori o “poti v novo obdobje jedrske energije” (1). V resničnem svetu pa je jedrska energija v zatonu. Preverjena dejstva.
Zadnjih deset let
Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) v javni podatkovni zbirki PRIS (Power Reactor Information System) (2) beleži, koliko novih jedrskih elektrarn je vključenih v omrežje in koliko jih je zaprtih. Če pogledamo podatke za obdobje od leta 2015 do leta 2024, je energijo začelo dobavljati 67 novih jedrskih reaktorjev. V istem obdobju je bilo trajno zaprtih 66 jedrskih reaktorjev. Skupaj je bil dodan en reaktor, kar ni ravno “novo obdobje”, ki ga ima v mislih IEA.
Skupina neodvisnih energetskih strokovnjakov vsako leto zbere podatke o jedrski energiji v obsežnem poročilu o stanju jedrske industrije v svetu (3) in pride do podobnih ugotovitev.
Od leta 1990 se število jedrskih reaktorjev giblje nekoliko nad 400. Padec leta 2011 je bil povezan s cunamijem in posledično jedrsko nesrečo v Fukušimi na Japonskem. Država je zaprla veliko število jedrskih elektrarn.
Rdeča črta na zgornjem grafu je količina električne energije, ki jo proizvedejo obstoječe jedrske elektrarne po vsem svetu. Vsako leto se nekoliko poveča. Nove jedrske elektrarne imajo pogosto večjo zmogljivost kot zaprte jedrske elektrarne. Mednarodna agencija za energijo je zato že navdušeno zapisala, da bo jedrska energija leta 2025 verjetno dosegla rekordno vrednost za vse čase.
Delež jedrske energije se zmanjšuje
Če nekoliko natančneje pogledamo “rekordno vrednost vseh časov”, lahko o tej trditvi nekaj rečemo. Proizvodnja jedrske energije se rahlo in stalno povečuje. Toda kot delež proizvodnje električne energije se jedrska energija vse bolj zmanjšuje. To je jasno razvidno iz že omenjenega poročila WNISR.
Rdeča črta prikazuje delež jedrske energije v svetovni proizvodnji električne energije. Največji delež jedrske energije je bil dosežen leta 1996. Takrat je bil delež jedrske energije več kot 17-odstoten. Od takrat se je zmanjšal na nekaj več kot 9 %. Namesto rasti ali vsaj stabilizacije se delež še naprej zmanjšuje.
V resničnem svetu je malo znakov jedrske renesanse. Seveda bi se to lahko spremenilo, če bi nenadoma bilo veliko jedrskih elektrarn v gradnji. Vendar se to ne zdi verjetno.
Po podatkih WNISR se gradi nekaj več kot 60 novih reaktorjev. Ker je obdobje gradnje v povprečju približno deset let, se vsako leto doda približno 6 do 7 novih jedrskih reaktorjev. To ustreza podatku o 67 novih jedrskih elektrarnah v zadnjih desetih letih, ki so bile omenjene v tem članku. Vendar bodo v tem času zaprte starejše jedrske elektrarne. Tudi če lahko podaljšamo njihovo življenjsko dobo, se bodo še vedno starale in jih bo treba prej ali slej zapreti.
Veliko število jedrskih elektrarn je bilo zgrajenih med letoma 1975 in 1985. Te jedrske elektrarne so torej stare več kot štirideset let, morda bodo obratovale še deset do dvajset let, potem pa jih bodo nekoč res zaprli. Zato se pričakuje, da se bo število jedrskih elektrarn v prihodnjih letih zmanjšalo, namesto da bi se povečalo.
Kaj pa “mali” SMR?
Za številne jedrske navdušence so mali modularni reaktorji upanje prihodnosti. Zaradi svoje majhnosti naj bi bili preprosti za gradnjo, na gradbišču naj bi jih bilo mogoče zlahka sestaviti kot omaro iz Ikee, poleg tega pa naj bi bili že sami po sebi varni. Na trgu je zdaj več kot 100 akterjev, ki so vsi prepričani, da ima njihova zasnova dobro prihodnost. Težava pa je v tem, da nimamo skoraj nobenih izkušenj z reaktorji SMR. V Rusiji in na Kitajskem so zgradili nekaj pilotnih modelov, v zahodnem svetu pa so bili doslej le razočarani. Ameriški NuScale razvija SMR od leta 2007 in se je nekaj časa celo zdelo, da jih bo več zgrajenih v Idahu. Vendar se je končalo, ko regionalne vlade niso mogle urediti financiranja, zato je bil projekt prekinjen (4).
Vsi projekti SMR so še vedno v fazi raziskav ali odobritve s strani jedrskega organa. Podobno kot pri velikih jedrskih elektrarnah so glavna težava stroški. Tudi če bo zgrajenih nekaj deset primerkov določene zasnove, to še ne prinaša ekonomije obsega, zaradi katere bi morale biti jedrske elektrarne SMR na koncu cenejše. Zgraditi bi jih bilo treba nekaj sto, za kar pa ni nobenih možnosti. V vsakem primeru bo trajalo več let, preden bo na Zahodu zgrajen prvi SMR, potem pa je vprašljivo, ali jih bo sledilo še veliko.
Ko berete naslove o prebojih v svetu jedrske energije, jih ne jemljite resno.
Jedrska energija je na poti v pozabo.
Jedrska renesansa je zgolj marketinško geslo.
