Paul Dorfman ocenjuje novo knjigo profesorja MV Ramane; »Jedrska energija ni rešitev: neumnost atomske energije v dobi podnebnih sprememb«. Ocena je izšla v septembrski , 919. številki revije Nuclear Monitor.
Nova knjiga profesorja MV Ramane “Jedrska energija ni rešitev: norost atomske energije v dobi podnebnih sprememb” je podvig moči. Podprt z Ramanovim pomembnim ugledom, izkušnjami in strokovnim znanjem; Knjiga korak za korakom analizira sklope jedrskih vprašanj in argumentov na dostopen in razumljiv način. Pomembno je, da Ramana razkriva logiko močnih skupin z osebnimi interesi, ki so vključene v vzdrževanje jedrskega statusa quo, in trenutno trdo delajo na zelenem zavajanju spektakularno umazane industrije.
Podnebno tveganje
Ključna ugotovitev je, da jedrska energija, bodisi veliki reaktorji generacije III ali majhni modularni reaktorji (SMR), ne more rešiti podnebne krize. Nova jedrska energija je preprosto prepozna in predraga. Tudi omejena širitev bi znatno pospešila okoljska, ekološka in vojaška tveganja širjenja orožja, hkrati pa bi odvzela dragocene vire iz uvedbe prožnejših, varnejših in stroškovno učinkovitejših tehnologij za obnovljive vire energije, shranjevanje in energetsko učinkovitost.
Tudi onkraj grozljivih posledic taljenja in nerešljive težave radioaktivnih odpadkov nova jedrska energija preprosto ni izvedljiva v velikem obsegu. Ramana predlaga, da je vsaka ocena prihodnje energetske tehnologije odvisna od dveh pomembnih parametrov: stroškov in časa – pri čemer jedrska energija ne uspe v nobeni od obeh točk. To je zato, ker je jedrska energija veliko dražja od svojih obnovljivih konkurentov vetrne in sončne energije, in glede na potrebo po hitri preobrazbi je preprosto prepočasna. Gradnja samo ene jedrske elektrarne traja v povprečju deset let. Vključno z regulativnimi in načrtovalnimi dovoljenji ter zbiranjem sredstev dodaja še eno desetletje.
Ramana ugotavlja, da so Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) in drugi mednarodni organi opozorili, da je treba za ublažitev nepopravljive škode zaradi podnebnih sprememb do leta 2030 drastično zmanjšati emisije CO2. Glede na zelo počasno uvajanje nove jedrske energije je neizogiben zaključek, da v tem časovnem okviru ne more niti začeti prispevati.
Z drugimi besedami, nove jedrske energije preprosto ni mogoče dovolj hitro povečati, da bi ustrezala stopnji, s katero mora svet zmanjšati emisije ogljika, da bi ostal pod 1,5 stopinje Celzija ali celo 2 stopinji. Tukaj visoki stroški in zelo počasna hitrost uporabe reaktorjev v veliki meri pojasnjujejo, zakaj se delež svetovne električne energije, proizvedene iz jedrske energije, vztrajno zmanjšuje.
Majhen modularni reaktor (SMR)
Ko postanejo težki časi, jedrska industrija vedno preusmeri pozornost na nove tehnologije, za katere trdi, da bodo rešile težave obstoječih modelov. Najnovejša čarobna krogla je SMR. Čeprav nobeno komercialno naročilo ni niti blizu oddaje, so SMR v tisku predstavljeni kot hitri, poceni, varni in v izgradnji.
Vendar pa Ramana, priznani akademski strokovnjak za vprašanje SMR, pojasnjuje, zakaj ti reaktorji niso komercialno izvedljivi in zakaj nikoli ne bodo rešili neželenih posledic gradnje jedrske energije – vključno z visokimi stroški, varnostjo, varnostnimi tveganji nesreč, proizvodnjo radioaktivnih odpadkov in širjenjem jedrskega orožja. Dejansko, kot pravi, je večina modelov SMR zgolj teoretični koncepti in bo trajalo desetletja, da se komercializirajo, tudi če bi bili ljudje pripravljeni plačati veliko višje stroške.
Trajnostnost
Medtem ko zagovorniki jedrske energije trdijo, da je tehnologija čista in zelena, Ramana opozarja na neizogibne negativne zunanje učinke, povezane s proizvodnjo jedrske energije. Ne nazadnje, tudi rudarjenje urana je odgovorno za onesnaževanje zemljišč in vode po vsem svetu, zlasti na območjih, ki jih zasedajo avtohtone skupnosti. Glede na te neizogibne vplive se jedrska energija ne zdi niti čista niti trajnostna.
Naložbeni gonilniki
Knjiga obravnava tudi ključni paradoks: kljub vsem nerešljivim težavam, zakaj vlade in zasebne korporacije še naprej financirajo novo jedrsko energijo?
Ramana pojasnjuje, da so velike in finančno močne organizacije imele dobiček od gradnje in delovanja jedrskih elektrarn, tako da so javnost plačevala visoke stroške z računi za elektriko ali davki. Javnost bo morala plačati tudi dolgoročne stroške, povezane z ravnanjem z različnimi oblikami radioaktivnih odpadkov in subvencije, namenjene spodbujanju zasebnih podjetij k naložbam v jedrsko energijo. Tu se Ramana obrne na družbeno-tehnološko delo Chomskega, pri čemer opazi osnovno sistemsko socializacijo stroškov in tveganja, povezano s privatizacijo dobička.
Morda ni presenetljivo, da Ramana predlaga, da je ključno zavezništvo za jedrsko industrijo tisto z vlado, pojasnjuje, zakaj je vladna podpora ključnega pomena za jedrsko energijo, opisuje številne načine, na katere jedrsko podjetje podpirajo subvencije in izkrivljanje trga z električno energijo – dodaja, da je osrednja gonilna sila tesna povezava med proizvodnjo civilne jedrske energije in jedrskim orožjem.
Razvoj obnovljivih virov energije
Ne samo, da je jedrska energija počasna in draga, ampak je tudi preveč neprilagodljiva, da bi se še naprej dvigovala in spuščala z nihanjem povpraševanja po električni energiji. Nasprotno pa je mogoče spremenljivost vetrnih in sončnih tehnologij lažje vključiti v razvijajoča se, prilagodljiva električna omrežja, ki lahko prilagodijo proizvodnjo nihajočemu povpraševanju in zagotovijo stabilno energijo.
V tem kontekstu Ramana razpravlja o razvoju elektroenergetskega sistema in o tem, kako bi se lahko spremenil, da bi se prilagodil nenehnemu povečevanju energije, ki jo dobavljajo vetrne in sončne elektrarne. Pomembno je, da ugotavlja, da ujemanje z različnimi močmi vetrne in sončne energije zahteva okrepljene prilagodljive odzive – vendar je to v nasprotju z ekonomsko logiko, ki vodi korporativne organizacije, ki upravljajo jedrske elektrarne in velike elektrarne na fosilna goriva.
Jedrska politika
Ramana poudarja politično naravo jedrske energije in kako najbolje deluje le v družbenem in gospodarskem sistemu, usmerjenem v neomejeno materialno širitev – temeljni vzrok podnebne krize. Kot zaključuje, »govorjenje o jedrski energiji iz novih reaktorjev služi zavlačevanju reševanja podnebne krize. Odlašanje je morda tat časa, vendar je dobra poslovna strategija za podjetja, ki imajo dobiček od sedanjega sistema.« To je težka lekcija, ki bi se jo morali vsi naučiti, hitrejše, kot je, boljše je.
Dr Paul Dorfman
Gostujoči sodelavec, Raziskovalna enota za znanstveno politiko, Sussex Energy Group, Univerza v Sussexu. Član svetovalnega odbora irske vlade za zaščito pred sevanjem.
Predsednik skupine za jedrsko svetovanje
Opomba
Poglej tudi starejšo oceno knjige MV Ramana Jedrska energija ni rešitev.
