Izpostavljeno Jedrska energija Ohranitev narave

Jedrski odpadki v Sloveniji

Komentar

Članek Jedrski odpadki v Sloveniji je bil napovedan v prispevku Jedrski odpadki v Sloveniji – povzetek in objavljen v reviji EGES 3/2021. Morda ste ga spregledali.

Ima pa ta zapis na spletni strani prednost, da je možno morebitne napake odpraviti in dodati nova, pomembna dejstva. Prednost, da lahko odrašča. Sodelujte, da bo prispevek še boljši.

Objavljeno: Jedrski odpadki v Sloveniji

Slovenija je najmanjša jedrska država, po površini in po številu prebivalcev. Glede na svojo velikost, geološke značilnosti, poseljenost in tektoniko je tudi najbolj izpostavljena jedrskemu tveganju. NEK je edina jedrska elektrarna na svetu, ki stoji na potresni prelomnici! Poleg tega pa je jedrska elektrarna Krško le polovično v slovenski lasti, kar izredno oteži upravljanje in zagotavljanje jedrske varnosti. Običajno o tem mediji ne poročajo, saj velja nenapisana jedrska cenzura[1].

V tem trenutku je pred vrati več investicij na področju jedrske tehnike, ki so vse povezane z jedrskimi odpadki. Še vedno poteka nadgradnja jedrske varnosti NEK, ki bi morala biti dokončana že pred leti, načrtovana je gradnja trajnega odlagališča za NSRAO, v gradnji je začasno skladišče za VRAO in IJG, predvideno je podaljšanje obratovanja NEK, v pripravi je izgradnja JEK2 …

Nova spoznanja

Zadeve na področju rabe jedrske energije so danes drugačne kot pred več kot pol stoletja, ko se je Jugoslavija pridružila jedrskim državam. Takrat smo naivno verjeli, da bo znanost hkrati z rabo jedrske energije pravočasno našla tudi trajno skladiščenje jedrskih odpadkov. Vendar trajnega varnega skladiščenja jedrskih odpadkov ni, niti ni pričakovati, da bodo na razpolago v doglednem času. Nova spoznanja na področju skladiščenja jedrskih odpadkov bi nas morala zaskrbeti.[2]

Nikjer na svetu še ni rešeno trajno skladiščenje jedrskih odpadkov! Res je, da so vloženi veliki napori v iskanje trajnih rešitev, najbližje izgradnji odlagališča za VRAO je Finska, zamude pri izgradnji pa so ogromne, stroški tudi.

Dokler ne bo trajnih rešitev za jedrske odpadke, jih ni primerno ustvarjati.

Velíko bábic – kílavo déte

Gospodarjenje z jedrsko energijo je zgodba o prilagajanju in izsiljevanju. Deluje po načelu, »ponudiš prst, zagrabi celo roko«.

Leta 1970 sta slovensko in hrvaško gospodarstvo sklenili pogodbo o graditvi dveh jedrskih elektrarn, NEK in Prevlaka. Na podlagi samoupravnega sporazuma med nekdanjima jugoslovanskima republikama SR Slovenijo in SR Hrvaško je bila zgrajena samo NEK.

Po osamosvojitvi obeh republik je pravni status NEK postal nedorečen. Zaostritvi odnosov je sledil enostranski slovenski ukrep: začasna ustavitev dobave elektrike Hrvaški. Slovenija je izgubila arbitražni postopek (Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov ICSID iz Washingtona) zaradi nedobavljene elektrike Hrvaški iz NEK v obdobju od 1. 6. 2002 do 19. 4. 2003.

Neprijazne odnose so umirili novi dogovori in sporazumi, ki pa vse do danes niso v celoti zaščitili niti interesov Slovenije[3] niti jedrske varnosti[4].

Leta 2003 ratificiran meddržavni dogovor[5] je uredil lastniška razmerja, pravice in dolžnosti, vendar je ta dogovor v škodo Sloveniji, posredno ogroža jedrsko varnost. Na to je tedaj zaman opozarjal tudi Državni svet, saj je pogodba za Slovenijo izrazito škodljiva.

Aprila 2004 je bila sprejeta Resolucija o Nacionalnem energetskem programu. Republika Slovenija je podprla skupno izgradnjo nuklearne elektrarne na ozemlju Republike Hrvaške do leta 2015 na temelju in po principih, ki veljajo za izgradnjo in eksploatacijo NE Krško. Vendar se Hrvaška ponovno otepa jedrskih objektov na svojem ozemlju.

Hrvaška bi morala dve leti po redni življenjski dobi NEK (2023 + 2 = 2025) končati s prevzemom in odvozom svoje polovice radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva z lokacije NE Krško[6]. Tega očitno Hrvati ne bodo spoštovali in bodo jedrske odpadke pustili v Sloveniji. S politiko izvršenih dejstev postaja Slovenija trajno odgovorna za vse jedrske odpadke na svojem ozemlju, tudi za hrvaško polovico.

Zakonodaja

Razvrščanje radioaktivnih odpadkov glede na stopnjo in vrsto radioaktivnosti ter ravnanje z radioaktivnimi odpadki ureja star Pravilnik o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom[7], ki je prenehal veljati že pred leti, pa se še uporablja. Kot da so jedrski odpadki tako nepomembni, da jih lahko skrijemo v razveljavljen pravilnik.

Trend ravnanja z radioaktivnimi odpadki, ki prihaja iz ZDA, zakonsko znižuje nevarnost jedrskih odpadkov. Leta 2020 je jedrska regulatorna komisija ZDA (NRC) predlagala reinterpretacijo lastnih predpisov, ki bi v bistvu omogočili, da bi vsi »nizko« radioaktivni odpadki veljali za VLLW ali ” very low-level waste, zelo nizko radioaktivne” in bi jih odlagali na mesta, ki ne potrebujejo jedrske licence[8]. To imenujemo »Zelo velike laži o radioaktivnih odpadkih; VLLW, Very large lie waste”.

Slovenija, dežela odpadkov

Dnevno nas mediji obveščajo, da se država utaplja v odpadkih. Embalaža, komunalni odpadki, prašni delci, toplogredni plini, emisije, industrijski odpadki, strupene kemikalije … Le o jedrskih odpadkih se ne govori skoraj nič.

Če slučajno nanese pogovor na jedrske odpadke, naj bi bilo možno težave rešiti z levo roko. Floskule, da »jedrski odpadki sčasoma razpadejo v stabilne, neaktivne materiale« (generalni direktor družbe GEN energija[9]), »morda bodo čez dvesto let zanesljivo našli tehnično rešitev« (predsednika uprave družbe GEN-I[10]) , »jedrski odpadki so tako varni, da bi jih hranil pod svojo posteljo« (bivši direktor URSJV[11]), »v človeškem življenju se za vsakega prebivalca Slovenije proizvede toliko jedrskih odpadkov, da jih lahko spravi v pločevinko piva« (vodja odseka za reaktorsko tehniko IJS[12]) in »jedrski odpadki so dragocena neprecenljiva dediščina zanamcem« (bivši član AUKN[13]), kažejo na medijsko strategijo manipulacije, kot jo predstavlja Noam Chomsky[14].

Dokler bodo jedrski odvisniki banalizirali problem jedrskih odpadkov, se bo jedrski hazard povečeval.

Glede na Letno poročilo 2019[15] je za najhujši jedrski hazard, jedrske igre brez meja, zaslužna uprava NEK: »Remont 2019 je bil celo najkrajši, odkar elektrarna obratuje v 18-mesečnem gorivnem ciklusu«. Krajši remont, več proizvedene elektrike, več cekinov, večje tveganje, jedrski incident zaradi jedrskih iger brez meja[16] pa prikrit.

Leta 2019 je bil najkrajši remont v zgodovini NEK. Med remontom se je zgodil jedrski incident. Je to povezano? Tako urejen grafikon trajanja remontov kaže na jedrske igre brez meja. Kaj pa jedrska varnost, NEK?

Jedrska energija v Sloveniji je relativno varna, riziko pa je velik. Gradnja trajnih odlagališč jedrskih odpadkov je povezana s stroški, kar bi odpihnilo dobiček.

En kozel, nova enota jedrskih odpadkov.

Jedrska stroka nudi edinstvene energetske rešitve, hkrati pa ne zmore poskrbeti za svoje odpadke. Scenarij jedrskih zagovornikov je prozoren: za odpadke iz NEK naj poskrbijo in plačajo drugi, kdaj drugič. Nekaj takega je rekel sončni kralj Ludvik XIV.: »Briga me, kaj bo po mojem vnebohodu!«

Družbena odgovornost za jedrske odpadke

ARAO[17] je specializirana strokovna organizacija na področju ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Navaja, da so nosilci družbene odgovornosti, da je generacija, ki ima koristi od uporabe radioaktivnih snovi, dolžna poskrbeti za trajne rešitve in da bremen ravnanja z radioaktivnimi odpadki po nepotrebnem ne prelaga na naslednje generacije.

Iz poslanstva ARAO vidimo, da se z leporečjem, z besedicama »po nepotrebnem«, otresejo odgovornosti za obremenjevanje naslednjih generacij. Trenutne koristi (jedrska energija) in prelaganje odprave posledic rabe jedrske energije na naslednje generacije (odlagališče) je kot kredit, ki ga bodo vračali pravnuki[18].

V trenutku, ko družba spozna, da ne more poskrbeti za trajne rešitve jedrskih odpadkov, je dolžna prenehati obremenjevati okolje z jedrskimi odpadki. To pa je v nasprotju s pohlepom, ki generira jedrske aktivnosti. Zaradi pohlepa odločevalcev o rabi jedrske energije je sedanja generacija izpostavljena jedrskemu hazardu, naslednje generacije pa bodo obremenjene z jedrsko zapuščino.

ZEG[19] ne podpira nadaljnjega razvoja jedrske elektrarne v Sloveniji (gradnje JEK2) zaradi konfiguracije terena v Sloveniji, gostote naseljenosti prebivalcev, predvsem pa ne zaradi nerešenega vprašanja skladiščenja radioaktivnih odpadkov, ki ni rešeno niti za obstoječo NEK. Pod nujno podpira izgradnjo nadzemnega odlagališča za srednje in nizko radioaktivne odpadke (NSRAO) v Vrbini, varno obratovanje NEK do njenega zaprtja (do leta 2023) ter neodvisni strokovni in civilni nadzor.

Radioaktivni odpadki

Radioaktivni odpadki se med seboj razlikujejo glede na vrsto in koncentracijo radioaktivnih elementov v njih, stopnjo radioaktivnosti in razpolovno dobo vsebovanih elementov, agregatno stanje, kemijske in fizikalne lastnosti materiala ter količino toplote, ki jo oddajajo.

Največ, 90 %, jih nastane pri proizvodnji električne energije v jedrski elektrarni[20] NEK v Krškem. Polovica teh odpadkov je hrvaških in so jih Hrvati dolžni odpeljati do leta 2025, skladno z meddržavno pogodbo.

NSRAO so nizko- in srednje radioaktivni odpadki, je mešanica kratkoživih in dolgoživih jedrskih odpadkov. Dolgožive NSRAO se le začasno skladišči kot kratkožive NSRAO, trajno pa jih je treba odlagati skupaj z VRAO. Ravno ta dvojnost lahko povzroči, da se v odlagališče NSRAO primešajo tudi dolgoživi RAO, ki bi morali biti odloženi med VRAO. Zaradi tega bi morali z NSRAO ravnati prav tako skrbno kot z VRAO.

Med državami z jedrskim programom ostaja Republika Slovenija ena izmed redkih, ki za nobeno vrsto radioaktivnih odpadkov nima urejenega končnega odlaganja in še vedno pripravlja dokumentacijo za gradnjo odlagališča NSRAO.

Vprašanje trajnega shranjevanja dolgoživih NSRAO in visoko radioaktivnih odpadkov VRAO žal še dolgo ne bo rešeno.

Fukušima in jedrska nadgradnja

Jedrska katastrofa v Fukušimi je bil mejnik. Po tem so pregledali vse evropske jedrske elektrarne in, kakor je razumeti, pri vseh ugotovili pomanjkljivosti. URSJV poroča, da je NEK, na podlagi stresnih testov, najboljša jedrska elektrarna v Evropi. Očitno tudi najboljše ni dovolj dobro, zato je URSJV predpisala ukrepe za nadgradnjo jedrske varnosti.

Ukrepi so bili določeni leta 2012, dokončani bi morali biti leta 2016, vendar še vedno niso dokončani v celoti. Še več, pod krinko programa nadgradnje varnosti so v NEK začeli investicije v podaljšanje obratovanja nuklearke in v gradnjo nove nuklearke JEK2. Hkrati načrtujejo izgradnjo odlagališča jedrskih odpadkov NSRAO, ki je občutno predimenzionirano in že gradijo predimenzionirano začasno suho skladišče IG.

Začasno skladišče IG

Izrabljeno gorivo se skladišči v bazenu, saj ga treba intenzivno hladiti prvih pet let, manj intenzivno pa še nekaj desetletij, preden je dovolj hladno za trajno odlaganje. Ko izrabljene gorivne elemente iz reaktorja odložijo v hladilni bazen, imajo poimenovanje IG, dejansko pa so VRAO, ki vsebujejo radionuklide, katerih razpad sprošča toliko toplote, da je to treba upoštevati pri ravnanju z njimi.

Pod krinko jedrske nadgradnje že gradijo suho skladišče IG, ki naj bi bilo bolj varno od mokrega, v resnici pa pripravljajo začasno rešitev za skladiščenje občutno večje količine jedrskih odpadkov, tudi hrvaških, za naslednjih 100 in več let.

URSJV sporoča, da je suho skladišče za izrabljeno gorivo (v nadaljevanju SFDS) pomembna in potrebna varnostna nadgradnja skladiščenja IG v NEK. Kapaciteta SFDS bo zadoščala za vse izrabljeno gorivo iz NEK do leta 2023 in dodatno še za IG, ki bi nastalo pri morebitnem podaljšanju obratovanja NEK do leta 2043. Kapacitete so namenjene tudi skladiščenju VRAO, ki bodo nastali ob razgradnji NEK. Ob tem je treba upoštevati, da NEK nima dovoljenja za podaljšanje obratovanja po letu 2023, saj ni pridobil nujne presoje vplivov na okolje, čezmejne presoje projekta, okoljevarstvenega soglasja niti pozitivnega varnostnega pregleda (PSR). Glede na potresno izpostavljenost bi bilo zelo nenavadno, če bo dovoljenje za podaljšanje obratovanja NEK pridobljeno.

Na tiho, brez vedenja javnosti, brez logičnega razloga, gradijo SFDS, v katerem bodo »začasno« skladiščeni vsi visoko radioaktivni odpadki iz NEK, tudi hrvaška polovica in VRAO iz podaljšanega obratovanja NEK do leta 2043, čeprav dovoljenje za podaljšanje še ni pridobljeno. Ponovno politika izvršenih dejstev[21]?

Prikaz predvidene polnitve suhega skladišča SFDS.

Zgradba suhega skladišča bo zagotavljala skladiščenje izrabljena goriva v 70 zabojnikih HISTORM FW, skupaj 2600 gorivnih elementov. To je občutno več kot je potrebno, saj bo imela slovenska polovica po rednem delu obratovanja približno 850 gorivnih elementov. Skupna kapaciteta v bazenu in suhem skladišču pa bo 4.300 palic namesto 850 palic gorivnih elementov!

Po podatkih URSJV je SFDS predviden za vse slovenske in hrvaške odpadke iz NEK, tudi za morebitno podaljšanje življenjske dobe NEK do leta 2043 in za hrambo VRAO, nastalega ob razgradnji NEK. Videti je, da so pri dimenzioniranju SFDS upoštevane tudi potrebe po skladiščenju IG iz načrtovane JEK2.

Pogled na stavbo suhega skladišča 70 x 50 m. Imela bo 80 cm debele obodne armirano betonske stene višine 6 m in pločevinasto streho. V stavbi bo 70 betonskih kontejnerjev, v njih pa v kovinskih posodah vloženi izrabljeni ohlajeni gorivni elementi. Odvod toplote iz kontejnerjev bo vzgonski, brez pomožne energije. Zagotovljena bo pasivna varnost odvoda toplote.

Zveza ekoloških gibanj ZEG[22] je imela več pomislekov glede jedrske varnosti, zlasti v povezavi z varnostno nadgradnjo in občutnim povečanjem IG na lokaciji NEK. Pomisleki so bili preslišani.

Koncept SFDS je enostaven: pod krinko varnostne nadgradnje bodo povečane kapacitete skladiščenja, potrebne za podaljšanje delovanja NEK po letu 2023. Izrabljeno in že ohlajeno gorivo, ki se sedaj začasno skladišči v bazenu za izrabljeno gorivo, bo prestavljeno v suho skladišče, zato da bo v bazenu prostor za novo izrabljeno jedrsko gorivo iz podaljšanja obratovanja. Namesto da bi hrvaško polovico IG odpeljali na Hrvaško do leta 2025, bo ostala v Sloveniji in bo prestavljena v SDFS, količina IG na lokaciji NEK pa se bo še povečala.

V tem kontekstu SDFS sploh ne predstavlja pomembne varnostne nadgradnje ter niti malo ne povečuje ravni jedrske varnosti. SDFS je projektiran na življenjsko dobo 100 let, že sedaj pa slišimo zahteve za podaljšanje na 200 let.

Občutno večja količina visoko radioaktivnih jedrskih odpadkov in občutno daljša doba skladiščenja v začasnem skladišču pomeni povečanje jedrskega tveganja zaradi naravnih, človeških in tehničnih okoliščin.

Trajno odlaganje VRAO

Obratovanje začasnega skladišča je načrtovano za 60 let, glede na izkušnje pa bodo skušali obratovanje podaljševati. Naslednje generacije bodo morale zgraditi trajno odlagališče VRAO, ki naj bi bilo v stabilni kamenini, 400 do 1.000 m pod zemljo. Le tako bodo zanamci na svoje stroške lahko zagotovili varno shranjene jedrske odpadke za 100.000 let in več. Tiste odpadke, ki jih ustvarja sedanja generacije in od katerih ima korist zgolj sedanja generacija.

V svetu še ni nobene trajne rešitve za varno odlaganje jedrskih odpadkov. Nemci so odlagati NSRAO in verjetno tudi VRAO v rudniku soli Asse II, vendar je bila odločitev popolna polomija in iščejo drugo možnost. Za sanacijo je nemška vlada že odobrila 2 milijardi €, ocenjeni stroški zaprtja rudnika naj bi znašali vsaj 3,7 milijarde €. Finci in Švedi načrtujejo odlagališče VRAO v granitu, Francozi, Belgijci in Švicarji načrtujejo odlagališča v glinenih zemljinah, Američani pa v rudniku soli.

Dvomimo, da je v Sloveniji možno najti lokacijo za trajno odlaganje VRAO, zlasti glede na velikost, geološke značilnosti in tektoniko. Zato bi bilo najprimerneje, da NEK poišče trajno odlaganje VRAO v drugi evropski državi, hkrati pa preneha ustvarjati nove VRAO. Trajno ustavi jedrsko elektrarno in preneha z jedrskim hazardom.

Trajno odlagališče NSRAO

Življenjska doba kratkoživih nizko in srednje radioaktivnih odpadkov je 300–500 let. Moramo poskrbeti, da ti odpadki ne bodo ogrožali niti sedanjih niti prihodnjih generacij. Zato morajo biti vse trajne rešitve skrbno izbrane in dobro preverjene.

Izbran je princip pripovršinskega odlagališča NSRAO v talni vodi, prvi tovrstni v svetu. V betonski silos globine 55 m in svetlega premera 27,3 m bodo vloženi betonski zabojniki, v njih bodo radioaktivni odpadki. Silos bo v področju mirujoče talne vode, temu je prilagojena konstrukcija silosa.

Po zaprtju bo v silos začela zatekati podzemna voda. Po zapolnitvi z vodo in svetlega premera 27,3 m bodo vloženi betonski zabojniki, v njih bodo radioaktivni odpadki. Silos bo v področju mirujoče talne vode, temu je prilagojena konstrukcija silosa.

Po zaprtju bo v silos začela zatekati podzemna voda. Po zapolnitvi z vodo se bo skozi silos vzpostavil tok podzemne vode …. po razpadu vsebnikov bo voda dosegla tudi radioaktivne odpadke in jih odnašala v črpališča pitne vode v Brežicah in Zagrebu. Ravno zaradi tega se smejo med NSRAO odložiti le kratkoživi jedrski odpadki, saj bi po porušitvi inženirskih barier odnašala talna voda dolgožive nuklide.

ZEG je dobil zagotovilo, da glava reaktorja in uparjalnika ne bodo vloženi neposredno v silos, čeprav je bilo to sprva predvideno. Večje kose bodo že v NEK razrezali in vložili v zabojnike. Še več, ZEG je tudi dobil zagotovilo, da dolgoživih NSRAO ne bodo odlagali v silos. So to samo črke na papirju ali zaveze ARAO?


Shematsko prikazan silos NSRAO pred polnjenjem.
Koncept zaprtja silosa po koncu obratovanja.[23]
Prikaz polnjenja silosa, prva etaža
V betonske zabojnike višine 3,3 m bodo NSRAO vloženi v kovinskih sodih ali nepakirani, v razsuti obliki.

V vsak nivo silosa bo vloženo 99 zabojnikov, skupaj bo 990 zabojnikov v desetih nivojih. Prazni prostori med zabojniki se bodo zabetonirali. Odloženi odpadki bodo predstavljali monolitno celoto, odporno proti potresu.

Inženirske bariere so tako projektirane, da bodo varovale NSRAO vsaj 300 let, kar zadošča za kratkožive odpadke. Vendar bodo med kratkoživimi odpadki prisotni tudi dolgoživi radionukleidi, ki jih ne morejo izločiti. Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo! Zato bodo NSRAO v odlagališču Vrbina potencialno nevarni še tisoče let. Odlagališče je tako projektirano, da bo morebitna sanacija sicer možna, vendar tehnološko zahtevna in draga[24].

Iz gradiva[25] je razvidno, da naj bi bili med NSRAO vloženi tudi dolgoživi jedrski odpadki (približno 250 m3 dolgoživih NSRAO, med njimi tudi: Ra-226, Am-241, Pu-239 in U-238). To je nesprejemljivo za pripovršinski koncept odlagališča v področju talne vode, ki ima načrtovano življenjsko dobo 300 let. Zato je treba ob polnjenju odlagališča nadzorovati, da med NSRAO ne bodo pomešani dolgoživi nuklidi in VRAO.

Izbrana tehnologija ni primerna za odlaganje dolgoživih NSRAO. Zato je treba nedvoumno določiti strukturo NSRAO, ki smejo biti odloženi v odlagališče NSRAO in strukturo NSRAO, ki ne smejo biti.

Ocenjene doze prebivalcev za nominalni scenarij oziroma za normalen razvoj dogodkov so približno 10-krat manjša od letne efektivne doze 0,3 mSv, ki jo kot omejitev navaja Pravilnik o dejavnikih sevalne in jedrske varnosti. Pričakovani dogodki in posledice so opisani, doze sevanja so po vseh objavljenih scenarijih v mejah dovoljenega. Kaj, če bodo dogodki drugačni? Ob terorističnem napadu je pričakovane ocenjena doza na prebivalca 1.000 µSv.

ZEG ocenjuje, da je koncept odlagališča neprimeren, pripovršinsko odlagališče v coni talne vode je tvegano, dolgoročen nadzor ni definiran, obstaja velika nevarnost nenamernega vdora … To odlagališče NSRAO lahko obratuje varno le, če vanj ne bodo odloženi dolgoživi jedrski odpadki. Vlaganje odpadkov mora biti pod nadzorom civilne družbe.

ZEG tudi predlaga, da se prebivalstvo v pasu 500 m okoli odlagališča izseli.

Tritij

Tritij, izotop vodika, nastaja tudi na območju odlagališča, ne le v reaktorju. Tritij izstopa iz odlagališča v obliki vodne pare ali vode (HTO), v obliki tritiranega vodika (HT), tritiranega metana (CH3T) ali drugih organskih plinov (Torg), pa tudi v drugih oblikah.

Zadnje čase veliko slišimo o (ne)škodljivosti tritija, zlasti v povezavi s Fukušimo.

Maskota „Mali gospod Tritij“ naj bi pomagala pridobiti podporo javnosti za izpust onesnažene vode v morje, vendar je zaradi nasprotovanja lokalnega prebivalstva reklamna kampanja ustavljena. Izpustu se Japonska ni odrekla, saj ima podporo Mednarodne agencije za jedrsko energijo.

IAEA je letos Japonski celo priporočila, naj vodo z nizkimi količinami tritija »začne nadzorovano spuščati v ocean«. IAEA namreč navaja, da takšno vodo po razredčenju spuščajo v okolico povsod po svetu. Podobne pragmatične nasvete je dal tudi URSJV leta 2002 ob povečanju emisij tritija, da je biološko pomemben kot notranji sevalec pri vgradnji v organizem[26], kar je prišlo prav tudi leta 2006, ko je NEK želel prikriti nedovoljene izpuste večje količine tritija v okolje.

Nadzorovano spuščanje tritija v okolje je popolnoma v nasprotju s prejšnjo doktrino IAEA[27], ko je posebej opozarjala na tveganje tritija za zdravje ljudi. Znane so lastnosti sevanja iz tritija in tveganje za biološko učinkovitost, zato je pred leti IAEA močno poudarjala potrebo po odstranitvi tritija iz onesnažene vode, pri čemer se je sklicevala na primer otroške levkemije okoli kanadskih jedrskih objektov.

Podobne škodljive posledice tritija navaja IRSN[28]. Tritij iz jedrskih elektrarn v dolini reke Rone povzroča številne poškodbe DNK in citogenetične učinke, ki vodijo do raka med kronično izpostavljenostjo tritiju tudi pri nižjih stopnjah izpostavljenosti in daljših časih izpostavljenosti.

Svetovna zdravstvena organizacija predlaga periodični nadzor vode in nadzor nad zdravjem prebivalstva v bližini jedrskih objektov. Z metodo zdravstvene ekologije je treba tudi pri nas uvesti ocenjevanje, spremljanje, ukrepanje in preprečevanja tistih dejavnikov v okolju, ki lahko potencialno škodljivo delujejo na zdravje sedanje, ali prihodnjih generacij.

Načelo previdnosti

Načelo previdnosti[29] je temeljno načelo evropske okoljske politike in pomeni, da v primeru dvoma prevlada korist varstva okolja pred drugimi interesi. Jedrska tehnologija omogoča sproščanje velike količine toplotne energije, vendar ob tem trajno bremeni okolje.

Ob upoštevanju, da jedrska energija ni trajnostna, ni poceni, hkrati pa bremeni okolje precej bolj kot fosilna energija[30], tako z ogrevanjem okolja kot z emisijami toplogrednih plinov, poleg tega pa ustvarja trajne jedrske odpadke, ni nikakršnega razumnega razloga za obratovanje jedrskih elektrarn.

V začetku jedrske dobe je veljala doktrina, da je jedrska oborožitev porok za svetovni mir. Miroljubna raba jedrske energije je bila krinka za sodelovanje v jedrski oborožitveni tekmi. Napovedi, kako bo jedrska energija lahko varno in poceni oskrbela človeštvo, se niso izpolnile. Jedrska iluzija usiha. Leta 2050 bo delež moči elektrike iz jedrske energije padel s sedanjih 5, 3 % na 2,3 %.[31]

Jedrska energija ni rešitev podnebnih sprememb[32].

Velike naložbe v jedrske objekte so postale zanimive za kriminalne združbe[33], ki so aktivne v mnogih jedrskih državah. Tudi v Sloveniji, če gre verjet Računskemu sodišču. Denar ne seva.

Prej, ko bomo ugasnili nuklearko in varno odložili jedrske odpadke, prej bomo razbremenili okolje in obvarovali prebivalce.


[1] https://zaensvet.si/jedrska-cenzura/

[2] https://zaensvet.si/nova-spoznanja/

[3] Slovenija mora vztrajati pri zahtevah do Hrvaške, Delo, 10. januar 2009

[4] Resolucija o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016–2025 (ReNPRRO16–25)

[5] Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v Nuklearno elektrarno Krško

[6] BHRNEK

[7] Pravilnik o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom, 6.3.2006

[8] https://www.nirs.org/radioactive-waste/llw/

[9] Martin Novšak, generalni direktor GEN energije: Želim si realen pogled na energetske potrebe (posavskiobzornik.si)

[10] https://4d.rtvslo.si/arhiv/na-tretjem/174784809

[11] Novoletna izjava Zveze ekoloških gibanj Slovenije -ZEG  

[12] https://www.facebook.com/UNYDSlovenia/videos/477883030017148/

[13] https://damijan.org/2020/02/04/kaksen-naj-bo-prehod-k-nizkoogljicni-proizvodnji-energije/

[14] https://exploringyourmind.com/10-strategies-of-media-control-noam-chomsky/

[15] https://www.nek.si/upload/publications/nek_slo_2019.pdf

[16] https://zaensvet.si/jedrsko-zavajanje/

[17] https://www.arao.si

[18] https://zaensvet.si/kredit-ki-ga-bodo-vracali-pravnuki/

[19] Nekaj razmišljanj o politiki jedrske varnosti v Sloveniji; ZEG, 6. 5. 2019

[20] Radioaktivni odpadki: kje nastajajo, koliko jih je in kako z njimi ravnamo? ARAO

[21] Drugi blok JEK: Dobra stara politika izvršenih dejstev

[22] Pripombe in zahteve Zveze ekoloških gibanj Slovenije-ZEG, številka: 255/20, 6 . 11 . 2020

[23] Projektne osnove za odlagališče NSRAO Vrbina, Krško – faza presoje vplivov na okolje, ARAO 2018

[24] Zabeležka razgovora ARAO-ZEG, 19.5.2021

[25] Poročilo o vplivih na okolje za odlagališče NSRAO Vrbina, Krško; zadnjič dopolnjeno 22. 3. 2021

[26] Poročilo o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti v republiki Sloveniji leta 2002; URSJV

[27] Kamisawa, Chihiro (2013). Voda, onesnažena s tritijem, iz jedrskih elektrarn Fukushima Daiichi. Kagaku (Tokio).

[28] Poročilo IRSN 2021 o škodljivih učinkih tritija na zdravje

[29] Zakon o varstvu okolja – ZVO-1

[30] Preiskava: jedrska energija ogreva planet, podnebje in Francijo

[31] Dr. Novak, Peter; Jedrska energija je vse prej kot mrtva. Le hitro umira na obroke; Delo 10.04.2021

[32] https://zaensvet.si/stiri-obdobja-jedrske-energije/

[33] https://zaensvet.si/jedrska-mafija/

Sorodni članki

Stroka ali “stroka”

Matjaž Valenčič

Sobivanje z virusi

Matjaž Valenčič

Izbira klimatske naprave

Matjaž Valenčič

Komentiraj