Odpadki

Svetovna klimatološka združenja pozivajo k zniževanju ogljikovega dioksida in nas usmerjajo v brezogljično družbo. Temu je pritrdila tudi Evropska komisija in v dokumentu Čist planet za vse  zapisala vizijo za podnebno nevtralno gospodarstvo.

Evropsko komisijo globoko spoštujem in povsem podiram njena prizadevanja za razogljičenje. Imam pa rahel pomislek, če je prioriteta na preobrazbi v družbo z ničelnimi stopnjami neto emisij toplogrednih plinov primerna tudi za Slovenijo. Okoljska izhodišča Slovenije in Evrope niso enaka. Stanje slovenskega okolja je občutno slabše, saj smo smetišče za Evropo.

Gospodinje pravijo, da je treba najprej pomesti tla in nato prezračiti prostor. Kdor nekoliko prezrači in sploh ne pometa, nima čistega bivališča.

Ogljikov dioksid je nestrupen plin brez barve, vonja in okusa. Res mu pripisujejo toplogredni učinek in povzročanje kataklizme, ampak nam je nevarnejše zastrupljeno okolje, ki nas neposredno ogroža, ne zgolj hipotetično. Najprej je treba zmanjšati zastrupljevanje okolja in očistiti okolje zaostalih strupov.

Najprej je treba urediti osnove, temeljne pogoje za zdravo bivanje, potem pride na vrsto  razogljičenje. Drugače je, kot da bi otroka iz vrtca vpisal na podiplomski študij. Osnove, osnove!

Odpadki v Sloveniji

Najbolj nevarne emisije so nevidne.

Na eni strani občutimo selitev umazanih tehnologij v Slovenijo, uvažanje nevarnih odpadkov, “samovžige” prepolnih odlagališč, neurejene jedrske odpadke, azbest in svinec, zastrupljeno Slovenijo z doto socializma, pospešeno onesnaževanje s sevanji, industrijo strupenih kemikalij …  Na drugi strani pa imamo všečne politike, ki zagotavljajo Evropi, da je pri nas vse v redu. Menda ne govorijo po resnici, saj nam Evropska komisija vsako leto grozi s tožbami zaradi kršitev evropske zakonodaje. Vrsta kršitev je dolga:

• 2010 tožba zaradi nespoštovanja okoljske zakonodaje v povezavi s kakovostjo zraka glede koncentracije nevarnih grobih delcev v zraku;
• 2011 drugi in končni opomin za ugotavljanje kršitev pravnega reda EU, preseganje mejne vrednosti za PM10;
• 2012 tretja tožba proti Sloveniji na področju okolja;
• 2013 na področju okolja 15 odprtih postopkov;
• 2013 nov opomin Evropske komisije zaradi slabe kakovosti zraka, in sicer onesnaženosti z nevarnimi delci PM10;
• 2014 tožba zaradi kršenja evropske zakonodaje o odpadkih v primeru dveh nezakonitih odlagališč z nevarnimi odpadki;
• 2015 tožba na področju odlaganja odpadkov;
• 2015 tožba, ker še ni odstranila zelo lahko vnetljivih odpadnih pnevmatik;
• 2015 tožba zaradi neustreznih postopkov izdajanja okoljskih dovoljenj;
• 2015 tožba proti Sloveniji zaradi nespoštovanja evropske okoljske zakonodaje;
• 2015 tožba proti Sloveniji zaradi kršenja evropske zakonodaje o odpadkih.

V obdobju od 1. maja 2004 do 1. maja 2019 je Evropska komisija zoper Republiko Slovenijo sprožila 587 postopkov ugotavljanja kršitev pravnega reda EU, precej se jih nanaša tudi na okolje in odpadke. Odprtih je še 7 tožb. V večini odprtih postopkov je ministrstvo poročalo Evropski komisiji o napredku pri odpravi kršitve (o napredku pri odpravi kršitve, ne o odpravi kršitve!).

Bivši evropski komisar za okolje Janez Potočnik je leta 2012 v pisni izjavi za javnost opozoril, da “onesnaževanje zraka škoduje našemu zdravju in da morajo države članice čim prej začeti spoštovati standarde EU za kakovost zraka”. Torej, zakonodajo je treba upoštevati, da zmanjšamo škodo zdravju prebivalstva, ne da se izognemo kaznim.

Energija

Energija je fizikalna veličina, je sposobnost opravljanja dela. V naravi kroži in je neuničljiva. Na njeni poti jo lahko prestrežemo, da opravi delo ali nas segreje, lahko jo celo za krajši čas skladiščimo, lahko pa ji blagohotno pomahamo v slovo. Če kroženje energije prestrežemo, rečemo, da uporabljamo obnovljive vire energije.

Energija je lahko dalj časa shranjena v naravi v obliki fosilnih energentov ali radioaktivnih elementov. Oboje je možno predelati v energijo, vendar dobimo zraven še precej odpadkov, ki bremenijo okolje. Okolje je zelo trpežno in dolgo časa prenaša prekomerno obremenjevanje, sčasoma pa si ustvari neko novo ravnotežje, ki je nam manj prijazno. Upoštevajmo, da nam okolje kot bumerang vrne vse, kar mu damo, dobro ali slabo.

Čiste energije iz obnovljivih virov imamo dovolj. Le želeti si moramo.  Lej, stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi!, nas je v Dramilu naučil Valentin Vodnik. Takrat je bila zemlja še zdrava. Sedaj pa sta jo pohlep in zloraba energije zastrupili. Čas je, da slovensko zemljo pozdravimo.

Primeri dobre prakse v bližnji in daljni okolici so zgled. Avstrijska Koroška ima jasno strategijo:

• CO2 nevtralna in brezatomska oskrba z elektriko do leta 2025;
• CO2 nevtralna in brezatomska oskrba s toploto do leta 2025;
• CO2 nevtralna in brezatomska mobilnost do leta 2035.

Uspešno izvedeni avstrijski projekti: energijska neodvisnost na Gradiščanskem, bioenergetska pot Cmurek, ulica sončne energije v Gleisdorfu in še množica drugih dokazujejo, da je energijska samooskrba mogoča. Podobne cilje imajo tudi druge evropske države. Danska je neto izvoznik energije iz obnovljivih virov, kmalu bo energijsko neodvisna in do leta 2050 bo uporabljala samo obnovljive vire energije, že zdaj pa ima največji delež obnovljivih virov v električnem omrežju.

Svetli zgledi iz tujine dokazujejo, da obnovljivi viri zadoščajo. Pot do tja pa je enostavna: zmanjšati moramo zapravljanje energije, kombinirati moramo več vrst obnovljivih virov in urediti moramo skladiščenje, transport  in pretvarjanje energije. Če se tega lotimo letos, lahko čez 20 let pozabimo na fosilne in jedrske energente.

Okolje

V naravi velja načelo vzajemnosti (kakor ti meni, tako jaz tebi). Res je, da so odzivi okolja počasni, res je tudi, da okolje dobrohotno odpusti manjše napake. Preveč je pa preveč, tudi okolju.

Koroška iz slovenskega povprečja izstopa pri raku debelega črevesa in danke ter rakom na pljučih. To je tisti delček Slovenije v Zgornji Mežiški dolini, ki jo je skozi stoletja zaznamoval svinec. Nedvomno so mnoge bolezni in prezgodnje smrti posledica okoljskega kriminala. Ne le Koroška, obremenjeno je Posočje, Zasavje, Bela krajina, Ptujsko polje, Ljubljana, Murska Sobota, Celje, Trbovlje, Zagorje, Hrastnik … Pravzaprav je  cela Slovenija kot veliko bolezensko bojno polje, pravi dr. Metoda Dodič Fikfak.

Brezogljičnost je prevara

Sedaj nas politika želi prepeljati žejne čez vodo in pod krinko zmanjševanje emisij toplogrednih plinov dopuščati sosežiganje nenevarnih in nevarnih odpadkov, domačih in uvoženih, brez nadzora, brez ustrezne okoljske zakonodaje, brez prave tehnologije in filtrov, brez varovanja okolja.

Verjamem, da je Greta iskrena. Morda živi v svetu, kjer je edini onesnaževalec ogljikov dioksid in nam zato kaže pot v brezogljičnost namesto v zdravo bivalno okolje. Za nas pa je ogljikov dioksid zgolj indikator onesnaževanja, ne vzrok.

Je sposobna, je glasna, sliši jo cel svet. Videti je, da se na njeno zgodbo lepi kapital.

• Jedrski lobi bi postavil na tisoče nukleark. Jedrska elektrika sicer ni trajnostna niti poceni in zelo bremeni okolje, ampak nima emisij ogljikovega dioksida, lepo so zapeljali to zgodbo.
• Pojavila se je industrija požiralcev ogljikovega dioksida, tovarne (zajem in shranjevanje ogljika  CCS), ki ogljikov dioksid skrijejo pod zemljo ali na dno oceanov z upanjem, da tam ostane vsaj toliko časa, da dobijo storitev plačano.
• Lobiji so namignili politiki, da bodo obema koristile tovarne oblakov in korupcije.
• Ekonomisti drdrajo mantro o brezmejni ekonomski rasti.
• Najboljši pa so CO2 odpustki, plačaj in ti bo odpuščeno.

Zgodbo ogljikovega dioksida združuje kapital. Pripravili so največjo industrijsko panogo na svetu, ogromne zaslužke. Lobisti so bili uspešni tudi v Evropski komisiji. Vse multinacionalke, tudi evropska industrija si obetajo razcvet.

Kaj pa mi, prebivalci? Vsak od nas izdihne skoraj 1 kg ogljikovega dioksida dnevno. Se nam obeta davek na dihanje?