Difuzijsko odprta gradnja
“Difuzijsko odprta gradnja” je ena od tistih fraz, ki bi jo bilo treba uvrstiti med urbane legende, če bi tam slučajno manjkala. Kot vse prodajne zgodbe je tudi zgodba “difuzijsko odprta gradnja” smiselna, utemeljena s pravili gradbene fizike in zlasti gradbene biologije.
Gradbena biologija, da ne razlagam podrobneje, je osnovno obrazložena v tem članku, v točki 6. je zapisano “difuzijsko odprte bivalne površine (aktivno dihanje prostorov)”. Povsem se strinjam z naštetimi definicijami in poslanstvom ekološke gradnje, gradbeni materiali in konstrukcije ne smejo imeti negativnih vplivov na ljudi.
Vendar pa so tudi v gradbeni biologiji uporabljeni izrazi, ki so uvrščeni med urbane legende. Med drugimi je urbana legenda tudi o dihanju hiše, kakor zmotno piše v diplomski nalogi Lidije Kuhelnik. Stene ne dihajo, glede tega se je bavarski kemik in higienik Max Joseph von Pettenkofer pred poldrugim stoletjem motil, vlago je treba odvesti iz prostorov drugače. Neustrezno prezračevanje poslabša bivalne pogoje, o tem je napisano precej literature, glej SBS, sindrom bolnih stavb ali Sick Building Syndrome.
Dihanje je prenos kisika v telo in izločanje ogljikovega dioksida iz telesa, lastnost živih bitij, nič drugega. Ker pa grajena konstrukcija (stavba, zgradba ali hiša) ni živo bitje, ne diha niti ne izdihne. Podobno napako dela tudi tisti, ki govori o življenjski dobi neživega. Stavbe uporabljamo, stavbe ne živijo. Od tod uporabna doba.
Na podlagi napačne definicije dihanja hiše je zgrajeno ogromno mitov. Vsak od njih ima prodajni učinek: PVC okna ne dihajo, izberite lesena; opeka ne diha, izberite leseno hišo; stiropor ne diha, navrtajte vanj luknjice; stena s parno zaporo ne diha, stran s parno zaporo, naj bo difuzijsko odprta gradnja …
Difuzijsko odprta gradnja in obodne ploskve
Zakonodajo je treba upoštevati. Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah določa, da je treba zagotoviti tako sestavo gradbenih konstrukcij, da ne prihaja do poškodb ali drugih škodljivih vplivov zaradi difuzijskega prehoda vodne pare. Piše tudi (nekoliko nerodno, zakonodaja bi morala biti jasna), da morajo imeti stavbe projektiran in izveden sistem naravnega, hibridnega ali mehanskega prezračevanja.
Difuzijsko odprta gradnja torej temelji na takih konstrukcijah, v katerih ni škodljivih vplivov zaradi difuzijskega prehoda vlage, vse pa morajo imeti urejeno prezračevanje.
Napake difuzijsko odprte gradnje
Napačna difuzijsko odprta gradnja je posledica napačnih argumentov naravne gradnje. Obodna ploskev ni volnena jopica, ki jo lahko operemo in obesimo na vrv za perilo, da se posuši.
Če se zaradi prevelikega difuzijskega prehoda zadržuje vlaga v konstrukciji dalj časa, to škoduje konstrukciji. Sanacija teh napak je zahtevna. Najbolje je tak objekt porušiti. Če je to vrtec ali šola, kjer krije škodo širša skupnost, je to finančno izvedljivo. Če je poškodovana stavba stanovanjska, lastnik verjetno nima sredstev za sanacijo ali nadomestno gradnjo.
Konstrukcije
Po definiciji je vsaka konstrukcija, iz katere izhaja vsa vlaga, ki vanjo vstopa, difuzijsko odprta.
Parna ovira, ki je vgrajena na notranji, toplejši strani, je lahko apneni ali ilovnati omet, OSB plošča, bitumiziran natron papir, sintetična folija … Pomembno je, da ni prekinjena, da so vsi stiki prelepljeni. In drugo, da so sloji proti zunanjosti bolj paro-prepustni.
Pravilna sestava obodnih ploskev je taka, da je z notranje strani bolj paro-zaporna kot z zunanje. To velja za vse ploskve, ki mejijo na zunanji zrak. Izjema je le ravna topla streha, tam je z notranje strani primernejša parna zapora namesto parne ovire.
Difuzijsko odprta gradnja (recimo zid proti zunanjosti) je torej tista, skozi katero prehaja vlaga na tak način, da prehod vlage ne poškoduje konstrukcije in da se morebitna zaostala vlaga posuši v toplejšem delu leta. Fizikalen pogled na prehod vlage skozi konstrukcijske sloje odstre meglice iz urbanih legend. Difuzijsko odprta stena je lahko tudi betonska, obojestransko obložena s polistirenom, kot recimo TermoLOGiK – difuzno odprta stena.
V nasprotju z urbanimi legendami pa difuzijsko odprta stena ne sme prepuščati zraka. Kdor pravi, da je difuzijsko odprta gradnja podobna pleteni jopici, ki prepušča vlago in zrak, se moti. Stavba mora biti zrakotesna.
Zunanji zid je lahko tudi iz bal slame, vendar mora biti skrbno ometan. Brez notranjega ometa, ki predstavlja parno oviro, bi se slamnata hiša v nekaj letih spremenila v plesnivo hišo.
Prezračevanje
O prezračevanju smo pisali “Prezračevanje stanovanj”, “Topel dom“, “Plesen v stanovanju“, “Radon, nevarni sostanovalec“, “Prezračevanje skoraj nič-energijskih stavb” in še marsikje.
Niti čudežni naravni materiali, ki omogočajo “dihanje hiše” in so bio, eko in naravni, niso vsemogočni. Glineni ometi imajo res sposobnost uravnavanja vlage v prostoru, vendar ne brezmejno. Povprečna družina odda v zrak stanovanja približno 12 l vode dnevno, v času kurilne sezone približno 3 m3. Nekaj malega, 2 % do 5 % vlage prehaja skozi konstrukcijo, večino pa jo je treba odvesti s prezračevanjem. Drugače bi se glineni ometi navlažili, zmehčali in stekli na tla.
Lahko bi bilo bolje
V Sloveniji imamo najslabšo kakovost notranjega zraka. Morda tudi zato, ker investitorji verjamejo urbanim legendam.
Tudi difuzijsko odprta hiša je lahko nezdrava. Zato ne nasedajte urbanim legendam o »naravni gradnji«. Ocenjevanje sonaravne, trajnostne gradnje je po strokovnih načelih. Romantični kriteriji naravne, odprte ali ekološke gradnje spadajo v bajke, jalove debate in reklame. Reklamam pa ne gre verjeti, saj te sodobne sirene namesto duš mornarjev vabijo denar iz žepov lahkovernežev.
