Knjigo “Plutonij, kako se je sanjsko jedrsko gorivo spremenilo v nočno moro”, ki so jo napisali avtorji Frank von Hippel, Masafumi Takubo in Jungmin Kang, trije mednarodno priznani jedrski strokovnjaki, je pomembno pripomogla k ozaveščanju globalne skupnosti. Obsega zgodovinski kontekst in celostni pregled »plutonijeve dobe«, kot jo poznamo danes. Avtorji na strnjen in jasen način predstavijo svoj pogled na nevarnosti plutonijevega gospodarstva in zagovarjajo prepoved ločevanja plutonija za uporabo v civilnih gorivnih ciklih, saj je nevaren za širitev in predstavlja tveganje za jedrsko varnost, poleg tega pa ni ekonomske utemeljitve za njegovo uporabo. Kot alternativo zagovarjajo suho skladiščenje izrabljenega goriva po nekaj letih hlajenja v bazenih in suhem skladišču, nato pa neposredno odlaganje v globinskih odlagališčih, ko bodo na voljo.
Izgubljen čas, denar in varnost
V knjigi je opisan podroben prikaz nesmotrne rabe 200 milijard dolarjev razvoju reaktorjev za predelavo in razmnoževanje plutonija.
Knjiga ponuja berljivo in k razmišljanju spodbudno analizo vprašanj v zvezi s predelavo jedrskega goriva in reaktorja na hitre nevtrone, vključno z razpravo o virih, ekonomiji, radiološkem tveganju in odpornosti proti širjenju jedrskega orožja. Opisuje zgodovino in znanost v ozadju ponovne obdelave ter daje pregled statusa programov ponovne obdelave po svetu. Ugotavlja, da je treba takšne programe prekiniti.
Medtem ko mnogi vidijo jedrsko energijo kot edino možno rešitev za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida, si nekatere nacionalne jedrske ustanove prizadevajo za razvoj in uvedbo natrijevo hlajenih reaktorjev za razmnoževanje plutonija in recikliranje plutonija. Njihovi zagovorniki trdijo, da bi ta sistem ponudil znatne prednosti glede na sedanjo tehnologijo lahkovodnih reaktorjev v smislu večje učinkovitosti izkoriščanja urana in da bi ločevanje dolgoživega plutonija in drugih transuranov iz izrabljenega goriva ter njihova cepitev v hitrih reaktorjih močno skrajšala trajanje toksičnosti radioaktivnih odpadkov. Vendar so bila prizadevanja za komercialno uvedbo tega sistema v številnih državah v zadnjih šestih desetletjih gospodarsko in tehnično neuspešna, v nekaterih primerih pa so bila uporabljena za prikrivanje skrivnih programov razvoja jedrskega orožja.
Prevod te knjige je pomemben za Slovenijo
Skrb vzbujajoče je, da investitorji jedrskih obratov načrtujejo obratovanje sedanje in gradnjo novih jedrskih elektrarn brez načrtovanja odlagališča visokoradioaktivnih odpadkov.
Jedrski zagovorniki se pretvarjajo da so radioaktivni odpadki koristna snov, saj tako piše v Uradnem listu. Se motijo ali nas zavajajo?
Prevod knjige »Plutonij – kako se je sanjsko jedrsko gorivo spremenilo v nočno moro« bo slovenski strokovni in splošni javnosti pojasnil nujnost trajnega odlaganja radioaktivnih odpadkov. Bo jedrska stroka hotela razumeti?
Upton Sinclair, ameriški pisatelj in socialni reformator je zapisal: “Težko je prepričati človeka, da nekaj razume, če je njegova plača odvisna od tega, da tega ne razume.“ Pomembno je, da bo to razumela splošna javnost in nasprotovala jedrskemu pohlepu in brezumnemu kopičenju jedrskih odpadkov.
Odlagališče VRAO
Jedrski gorivni krog mora biti odprt. Ohlajeno izrabljeno gorivo, visokoradioaktivni odpadek, je treba trajno odložiti v globoko geološko odlagališče.
Odgovornost za izgradnjo obeh vrst odlagališč je v Sloveniji v rokah ene ključne državne institucije. Za ravnanje z radioaktivnimi odpadki v Republiki Sloveniji je odgovorna Agencija za radioaktivne odpadke (ARAO). To je javna agencija, ki deluje pod okriljem Vlade RS. ARAO je glavni nosilec dejavnosti in investitor pri gradnji in upravljanju obeh vrst odlagališč.
- Odlagališče NSRAO: Nosilec projekta/investitor: ARAO. Odlagališče se gradi v Vrbini pri Krškem in je namenjeno odlaganju radioaktivnih odpadkov iz NEK in iz malih povzročiteljev. ARAO vodi in financira celoten projekt izgradnje. Odlagališče NSRAO bi moralo pričeti delovati že pred desetletji. Zamuda je iracionalna, v breme okolja.
- Odlagališče VRAO: Nosilec projekta/odgovornost: ARAO. VRAO je izrabljeno jedrsko gorivo, ki ga je treba odložiti v globoko geološko odlagališče. ARAO že zdaj odgovorna za izvajanje vseh strateških dokumentov, raziskav in pripravo na končno izgradnjo in upravljanje tega odlagališča. Skladno z zahtevo taksonomije je treba do leta 2050 določiti končno rešitev za trajno odlaganje izrabljenega jedrskega goriva, kot neposredno delujoče odlagališče ali kot intenzivna faza njegove izgradnje. Vendar ni niti volje niti denarja. ARAIO bi moral opozoriti invesdtitorja JEK2, da je treba zagotoviti tudi denar in prostor za odlagališče. Ga je opozoril?
Že dalj časa opozarjamo na pomanjkljivo urejene radioaktivne odpadke. Opozarjali bomo še naprej.
