Zakaj je pošteno, da lastniki sončnih elektrarn za omrežnino plačajo več?

Folklora je, da nas mediji razdvajajo. Zavajajo, podtikajo, nas želijo spreti med seboj. Tak je tudi članek “Zakaj je pošteno, da lastniki sončnih elektrarn za omrežnino plačajo več?”, ki ga je objavil Siol. Avtor meša samooskrbo z novim sistemom omrežnine. Mar je tako težko prebrati tolmačenje novega omrežninskega akta? “Za viške energije, ki jih odjemalec s samooskrbo oddaja v omrežje se ne plačuje omrežnina ne glede na shemo obračuna energije.” Tudi če manjka vejica, je stavek razumljiv.

Seveda Omrežninski akt vpliva na stroške vseh porabnikov elektrike, tudi na tiste, ki imajo samooskrbo. Vendar le na delu prevzete energije. Viški iz samooskrbe so še vedno posojeni v omrežje brez omrežnine, prav tako so prevzeti nazaj brez omrežnine (po stari shemi netmetering). Je pa nekoliko dražja obračunska moč, ki je zmanjšana v dogovorjeno moč.

Omrežnina

Poleg obračunske oziroma dogovorjene moči, ki se je vsem znižala in podražila, nas je Agencija razveselila tudi s spremembo cene omrežnine. Dodala je prehodni dvoletni rok, v katerem bo potrošnike zgolj obveščala, koliko bi bili dolžni plačati omrežnino, če bi presegli dogovorjeno moč, obračunavati pa jo bodo začeli po prehodnem roku. Kdor ne ve točno, kako se omrežnina obračunava, dodajamo pojasnilo iz omrežninskega akta: “za obračunavanje omrežnine se uporablja netransakcijska metoda poštne znamke.”

Obračunavanje omrežnine sledi naslednjim načelom:

• načelu ekonomske učinkovitosti,
• načelu pravičnosti,
• načelu preglednosti in
• načelu preprostosti.

Vsakdo lahko sam oceni, če so z novim omrežninskim aktom res ujeli ta načela.

Netransakcijska metoda poštne znamke

je metoda za določanje tarifnih postavk za omrežnino, pri kateri so tarifne postavke neodvisne od transakcij. To pomeni, da se ne zaračunavajo glede na število porabljenih enot (npr. kilovatnih ur električne energije), temveč na podlagi drugih dejavnikov, kot so priključna moč, čas uporabe omrežja ali lokacija odjema.

Ta metoda se imenuje “poštna znamka”, ker deluje podobno kot plačilo poštnine za pismo – plačate fiksni znesek, ne glede na to, koliko tehta pismo ali kako daleč potuje.

Netransakcijska metoda je pogosta v elektroenergetiki, saj omogoča enostavnejše obračunavanje in spodbujanje učinkovite rabe omrežja.

Novorek Agencije za omrežje

Po novem se obračunska moč preimenuje v priključno moč, za obračun pa je uvedena precej nižja dogovorjena moč, ki se občutno podraži. Cena dogovorjene moči v štirih zimskih mesecih znaša približno 4,7 €/kW, v ostalih osmih mesecih na približno 1,09 €/kW. Torej, povprečnemu gospodinjstvu se je letni prispevek za moč povečal za približno 30%, ob tem, da se je dogovorjena moč znižala za 50%. Podražitev in skrčflacija. Nobene pocenitve.

Kako samooskrba bremeni omrežje, da bi lastniki sončnih elektrarn morali plačati več?

To, da lastniki sončnih elektrarn bremenijo omrežje in zanj nič ne plačujejo, je mantra nevoščljivcev. Po domače, fovšija. Vsakdo je imel možnost postaviti lastno sončno elektrarno ali sodelovati v postavitvi skupnostne. Kdor je bil cagav, je zamudil prvo priložnost. Tudi po novi samooskrbni shemi, pri kateri je treba plačevati omrežnino za vso prejeto elektriko, je samooskrba temelj energetske samostojnosti države.

Ali po stari shemi res sončne elektrarne bremenijo omrežje, brezplačno hranijo elektriko v omrežju, povečujejo stroške omrežja in obratovanja? To lahko trdi samo nekdo, ki nima pojma o elektriki ali pa manipulira z množicami. Elektrika se nikjer ne skladišči. Vse viške, ki jih sončna elektrarna odda v omrežje, isti trenutek porabita prvi ali drugi sosed. Elektro distributer pa jo temu sosedu proda in doda tudi vso omrežnino, kot da bi prišla iz nuklearke in ne iz sosednje hiše. Omrežje je razbremenjeno, elektrarne tudi, precej premoga ostane na dvorišču, namesto da zgori v kotlu. Kaj pa ponoči, ko ni sonca, je omrežje res bolj obremenjeno zaradi sončnih elektrarn? Bedarija. Ponoči je omrežje ravno toliko obremenjeno, kot če ne bi bilo sončnih elektrarn.

So lastniki sončnih elektrarn res paraziti?

Neverjetno, kako so Slovenci tolerantni. Vse odpustijo, razen uspeha. Zato tudi pravijo lastnikom samooskrbe, da so paraziti. Kar tekmujejo, kdo bo bolj udrihal po varčnem sosedu.

Lastniki samooskrbe so s svojim denarjem naredili naložbo, ki koristi njim in družbi. Res so nekateri dobili nepovratne spodbude, vendar so te spodbude približno enake kot plačani davek na dodano vrednost. Zaradi 50.000 sončnih elektrarn v samooskrbi je Slovenija proizvedla dovolj energije, da ni plačala kazni, določeni s strani UE. Prejšnja leta je Slovenija plačevala milijonske kazni za statistični prenos elektrike iz OVE. Pravzaprav bi se morali davkoplačevalci zahvaliti lastnikom samooskrbe, ne pa, da jih žalijo. Niso paraziti! Da bi, za nagrado, ker pomagajo družbi, lastniki sončnih elektrarn za omrežnino plačali več?

Ni čudnega, da imamo pregovor: Slovenec Slovencu Slovenec!

Izziv, ZA ali PROTI?

Odgovoril je Drago Cvrtila, energetski svetovalec mreže ENSVET. Čeprav se z njegovimi argumenti PROTI ne strinjam v celoti, saj zamenjuje “samooskrbo” z “zagotovljenim odkupom”, vendar nudi neko izhodišče za dialog.

Distributerji imajo koristi od odjemalcev s samooskrbo, ampak tega ne priznajo. Tudi vzdrževalci omrežja imajo koristi od samooskrbe, saj dobijo plačano omrežnino za prenos vsake vatne sekunde elektrike, kljub samooskrbi (razen za prenos preko ulice, med sosedi). Glavni razlog, da je samooskrba na slabem glasu, je, da s samooskrbo elektro podjetja izgubljajo svoj monopol.

Predlog sprememb oktober 2025

Dobavitelji električne energije pozivajo k novemu državnemu mehanizmu, ki bi kril stroške samooskrbe po sistemu letnega netiranja. Skupaj z Elesom so pozvali tudi k dodatnim spodbudam za vgradnjo baterijskih hranilnikov.

Dobavitelji električne energije trdijo, da jim “samooskrba “net metering” povzroča izgubo in pozivajo k novemu državnemu mehanizmu, ki bi kril stroške samooskrbe po sistemu letnega netiranja. Skupaj z Elesom so pozvali tudi k dodatnim spodbudam za vgradnjo baterijskih hranilnikov. Izkoristili so stisko dobavitelja SunContract, ki je imel poslovni model zgolj s samooskrbnimi naročniki in ni imel gospodinjskih kupcev za opoldanske viške elektrike.

Njihov poziv razumemo kot željo po optimiranju dobička.

Klepet z AI:

A.

Slovenija je, podobno kot druge članice Evropske unije, zavezana ciljem povečanja deleža obnovljivih virov energije (OVE) in krepitvi energetske neodvisnosti. Samooskrba z električno energijo, zlasti prek fotovoltaičnih (PV) sistemov, je bila in ostaja ključen mehanizem za doseganje teh ciljev. Za spodbujanje hitre penetracije PV sistemov v segmentu gospodinjstev in malega gospodarstva je regulator uvedel mehanizme, ki so bistveno zmanjšali začetni investicijski riziko in močno skrajšali povračilno dobo.Ključni element te spodbujevalne politike pod starim Zakonom o energiji (EZ-1, 2014) je bila struktura obračuna, znana kot Net-Metering. Ta mehanizem je bil zasnovan kot posredna finančna spodbuda, ki je delovala predvsem kot izogibanje stroškom omrežnine in drugih prispevkov. Namesto neposrednih proračunskih subvencij se je odločitev osredotočila na strukturno olajšanje plačil stroškov uporabe distribucijskega omrežja.Trditev o ‘parazitizmu’, ki se je pojavila v javni in strokovni debati, je neposredna obtožba ekonomske disonance, ki jo je povzročila ta regulativna rešitev. Ekonomski pomen ‘parazitizma’ v tem kontekstu se nanaša na izkoriščanje ključnih sistemskih storitev distribucijskega omrežja (DSO) – kot so zagotavljanje sistemske stabilnosti, rezervna zmogljivost in, kritično, funkcija shranjevanja energije prek letnega netiranja – brez plačila ustreznega, kostno-odraznega dela variabilnih omrežninskih stroškov, potrebnih za vzdrževanje in posodabljanje omrežja.

B.

Regulativna shema, uvedena z EZ-1, je določala pogoje za individualno samooskrbo. Ta shema je predvidevala, da se proizvedena električna energija primarno porabi v okviru objekta, presežki pa se oddajo v omrežje.1 Omejitev priključne moči PV naprave je bila nastavljena na največ 0.8 kratnika priključne moči odjemnega merilnega mesta, kar je uravnavalo tehnični vpliv na nizkonapetostno omrežje. Stara shema, čeprav je bila pravno utemeljena z zakonodajo EZ-1, je prenehala veljati z implementacijo Zakona o spodbujanju uporabe obnovljivih virov energije (ZSROVE) v avgustu 2021. Vendar pa je ključni časovni okvir, ki je sprožil sedanje finančne napetosti, določalo prehodno obdobje. Stara shema se je namreč nadaljevala za vse naprave, ki so zaprosile za soglasje za priklop na omrežje do konca leta 2023. To je povzročilo nagel porast priklopov v zadnjih letih, kar pomeni, da velika večina trenutno priklopljene flote samooskrbe (SAOS) deluje po mehanizmu spornega starega pravila, ki sproža finančno vrzel.Ta regulativna zasnova EZ-1 je povzročila pojav, ki ga je mogoče opredeliti kot institucionalizirano navzkrižno subvencijo. Vlada je želela spodbuditi PV s tem, da je opustila variabilni del omrežnine za poračunano energijo. S tem se je finančno breme te subvencije preneslo na prihodkovno bazo Distribucijskega operaterja (DSO). Pri hitro naraščajočem številu priklopov se je finančni vpliv na DSO povečal do te mere, da je postalo to breme dolgoročno nevzdržno in sprožilo potrebo po regulatorni reformi, ki jo prinaša ZSROVE in nova Uredba iz leta 2022.

Pritiski DSO, ki se odražajo v trditvi o ‘parazitizmu’, so tako racionalen finančni odziv na to zakonsko določeno prenašanje stroškov.

II.

Finančna AsimetrijaEZ-1 shema je temeljila na principu letnega volumetričnega netiranja. To pomeni, da se je količina električne energije (kWh), oddana v omrežje v enem letu, poračunala s količino energije, prevzete iz omrežja v istem letu. Fizični tok energije se ni shranjeval v omrežju; presežki so bili v resnici porabljeni takoj, ko so bili oddani, običajno pri bližnjih sosedih. Ključna finančna ugodnost je izhajala iz obračunskega poračuna.

Letno volumetrično netiranje je omogočalo SAOS lastniku, da je efektivno uporabil drago izvoženo energijo (pogosto v visokotarifnem – VT ali dnevnem obdobju) za kompenzacijo prevzetih količin (ki so lahko bile v VT ali nizkotarifnem – NT obdobju). Čeprav se je poračunalo le volume (kWh), je to ustvarilo dvojno finančno ugodnost. SAOS lastnik je bil nagrajen za izvoz v času visoke veleprodajne cene, hkrati pa mu ni bilo treba plačati variabilne omrežnine za prevzeto energijo (do višine izvoza).

Najpomembnejši vir finančne vrzeli in ekonomska osnova za trditev o ‘parazitizmu’ je bila oprostitev plačila variabilnega dela omrežnine in nekaterih sistemskih prispevkov na prevzeto energijo, ki se je kompenzirala z oddano energijo. Variabilna omrežnina je namenjena kritju tekočih stroškov delovanja, vzdrževanja in izgub v omrežju (OPEX). Z izogibanjem plačilu teh stroškov za velik del njihove prevzete energije, so SAOS lastniki efektivno prenesli to breme na preostale uporabnike omrežja.

Subvencija, ki jo je prinesel EZ-1, je imela multiplikatorski učinek. Ne le, da je SAOS lastnik prihranil na variabilni omrežnini, temveč mu je sposobnost letnega usklajevanja VT/NT tokov omogočila optimalno finančno arbitražo. Lastnik je bil kreditiran za visoko vredno energijo, proizvedeno ob sončnem maksimumu (izvoz), in jo uporabil za izravnavo morda cenejše, vendar ključne energije, uvožene ponoči ali v slabem vremenu (uvoz), pri čemer se je izognil volumetrični omrežninski dajatvi na oboje. Ta finančna ugodnost je, kot nakazujejo analize, močno pospešila povračilo investicije, ki je bila dosežena v “nekaj letih”, kar je ustvarilo naslednjih 20 ali 25 let “skoraj zastonj” elektrike.

Viški oddane električne energije, ki so presegali letno prevzeto količino, so bili odkupni po nizkih (veleprodajnih) cenah ali so bili donirani, kar ni predstavljalo bistvenega finančnega toka za SAOS lastnika in ni vplivalo na jedro kontroverze.

Shema “Nova” (ZSROVE 2021/2022): Premik k Cost-Reflectivity- Regulatorna tranzicija je bila nujna, da se odpravi strukturna subvencija, vgrajena v EZ-1, in zagotovi skladnost z evropskim pravnim redom. Cilj Regulatorne SpremembeCilj prehoda na ZSROVE (2021) in novo Uredbo o samooskrbi 2 (sprejeto 23. 3. 2022, veljavno od 8. 4. 2022) je bil harmonizacija z Direktivo EU 2018/2001 (RED II). Člen 21, točka 2a te direktive izrecno določa, da obračun omrežnine ne sme biti diskriminatoren. Letno volumetrično netiranje je bilo s pravnega in ekonomskega vidika diskriminatorno, ker ni odražalo stroškov obremenitve omrežja, ki jih povzroča sama samooskrba.

Uvedba Net-Billing in časovnega obračuna: Nova shema za sisteme, priklopljene po izteku prehodnega obdobja (po 1. januarju 2024), prinaša pomemben premik od volumetričnega netiranja (Net-Metering) k finančnemu netiranju (Net-Billing) in časovnemu obračunu omrežnine. V sistemu Net-Billing se omrežnina plača na vsako enoto električne energije, prevzeto iz omrežja, ne glede na to, ali je lastnik predhodno oddal enako količino v omrežje. S tem je cilj doseči, da SAOS lastniki plačajo omrežninske dajatve, ki so bolj realen odraz stroškov, ki jih povzročajo ali se jim izogibajo.Implementacija po 2024.

Detajli novega obračuna omrežnine za sisteme, priklopljene po letu 2024, so vezani na nov omrežninski akt in vsebino Uredbe o samooskrbi iz leta 2022. Ključno je, da novi sistem odpravlja letni obračun in namesto tega uporablja časovno ločen obračun, kar lastnike sistemov sili k maksimiranju takojšnje lastne porabe (avtokonsumpcije) in uvaja potrebo po baterijskem shranjevanju, da bi se izognili prevzemu energije v času visokih omrežninskih tarif.

C.

Kljub prehodnim ekonomskim izzivom, ki jih je razkrila analiza sheme EZ-1, samooskrba ostaja ključna za slovensko energetsko prihodnost. Lokalna in razpršena proizvodnja povečujeta odpornost sistema in zmanjšujeta odvisnost od uvoza.Nova regulativa ZSROVE (Uredba 2022) je bistvena za ponovno uravnoteženje trga, saj usklajuje načelo ekonomske pravičnosti z ambicioznimi cilji razogljičenja. Uspešna implementacija novega omrežninskega akta, ki resnično odraža stroške, bo ključna za zagotovitev dolgoročne finančne in tehnične trajnosti distribucijskega omrežja, hkrati pa bo omogočila nadaljnjo rast samooskrbe na ekonomsko zdravih temeljih. Če PV prispeva k družbenim koristim (zmanjšanje emisij, zanesljivost), bi morale biti te koristi transparentno financirane s strani celotne družbe (npr. s proračunsko subvencijo), ne pa naložene kot skrita navzkrižna subvencija prek DSO.

Na kratko: dobavitelji elektrike želijo v shemi samooskrbe dobiti od države plačane stroške, ki jih nimajo. Vsa elekrtika, ki jo posodi SDAOS v omrežje in gre zgolj preko ceste, k prvemu sosedu, je obremenjena z omrežnino in vsemi prispševku (to plača prvi sosed), ko SAOS vzame posojeno elektriko nazaj (iz omrežja), so za to elektriko že plačani vsi stroški. Po novi shemi pa je omrežnina obračunana dvakart, za elektriko, ki jo porabi sosed (čeprav ne gre po elektro omrežju, le preko ceste) in za elektriko, ki jo vzame SAOS nazaj. Je to korektno?